Slovenci se že ves čas delimo na podlagi opredelitve glede druge svetovne vojne, kot da bi nam to lahko prineslo blagostanje. Mojega starega očeta in strica so kot partizana ubili Nemci med drugo svetovno vojno, pa to ne pomeni, da bom jaz hodil okrog in napadal Nemce. Nihče me ne bo prepričal, da partizani v vojni niso bili na pravi strani, hkrati pa mi je kristalno jasno, da so se po vojni dogajale hude kršitve človekovih pravic in da je mnogo nedolžnih ljudi bilo procesuiranih in celo umorjenih. Ali v Sloveniji res ni možno, da bi mislili na bodoče generacije in da bi pač imeli različno mnenje in hkrati delali za skupno dobro? Ali je res pretežko, da bi razumeli, da je zgodovina pač zgodovina in da naših otrok ne bomo nahranili z nekim starim sovraštvom? Govoril sem z angleškim diplomatom, ki mi je rekel: »Pa kaj je z vami, Slovenci? Pri nas so bili mnogi kralji negativne zgodovinske osebnosti, pa to še ne pomeni, da niso del naše zgodovine. Vi pa želite svojo zgodovino kar izbrisati, menjate imena ulic, letališč in podobno.« /.../