»Glede tega, kako v tem primeru danes vsi vedo vse, se zelo strinjam z vami, toda šele psihiatrični pregled, preiskave in psihološko testiranje bodo dali odgovor na to, kaj je bilo narobe z njim. Nikakor pa ne moremo vnaprej sklepati le na osnovi splošnih podatkov in opažanj brez strokovnega pregleda. V institucijah, kot sta vojska in policija, kjer morajo biti pri kadrovanju zlasti previdni, gre praviloma za mlajše ljudi, pri katerih v obdobju, ko vstopajo v te institucije, ni mogoče zaznati, da bi bilo kar koli narobe. Lahko da imajo kakšne manjše probleme, ki pa ne kažejo na to, da gre za hujše težave. Resnejše psihiatrične motnje ali bolezni, predvsem psihotične, se razvijejo šele čez določen čas in po vstopu v te institucije.«

Dokaj trdno je mogoče sklepati, da ob sprejemu v vojski niso mogli pravočasno »napovedati« težav, do katerih je prišlo. Ob prvem pogovoru pred sprejemom pa sploh ne.

»Očitno, sicer ne bi bil sprejet. Problem je v tem, da se določene motnje počasi stopnjujejo. Določena oseba na primer dobi občutek, da jo nekdo ogroža. Ta občutek ni realen in na začetku ji to nekako uspe kompenzirati. Sama sebe prepričuje, da to verjetno ni res. V tem obdobju začetnega razvoja bolezni nihče ne opazi, da je kar koli narobe, razen če bi zelo 'vrtali' v to osebo. S stopnjevanjem teh znakov pa postaja čedalje očitneje, da je z njo nekaj narobe. Takrat je potrebno res poglobljeno znanje s tega področja, da bi lahko ugotovili, kaj je narobe in kako pomagati. Ko psihoza enkrat izbruhne v polni obliki, je treba to osebo umakniti in poskrbeti za ustrezno zdravljenje, ki mora biti dovolj energično in ki praviloma poteka v psihiatrični ustanovi bolnišnično ali ambulantno.«

Sita na vozniškem izpitu

V vojski so očitno odkrili nekatere njegove težave in so ga vsaj umaknili od orožja. Nekateri danes iz tega sklepajo, da je imel vojak, o katerem je govor, očitne motnje hranjenja, ne moreš pa človeka prisiliti, da se gre zdravit. Očitno tudi vojska ne.

»Motnje hranjenja same po sebi niso tiste, pri katerih lahko uporabljamo zdravljenje proti volji. Oblik teh motenj je več in praviloma ne vplivajo na človekovo razumsko in voljno sfero. Lahko ustrezno ugotavlja, kako potekajo stvari in kaj je realno in kaj ni. Očitno so v vojski opazili še kaj več, kar je vplivalo na to, da so se pravilno odločili in mu preprečili stik z orožjem. Psihotična bolezen je tista, ki osebo onemogoča v normalnem življenju ter vpliva na njeno ravnanje, način razmišljanja in kritičnost. Če zaradi psihotične bolezni ogroža svoje zdravje ali ogroža zdravje in življenje drugih oseb, se mora zdraviti tudi proti volji v psihiatrični bolnišnici na ustreznem oddelku.«

So v vojski morda imeli kakšen povod, da bi ga prisilili v zdravljenje?

»Lahko da so, vendar glede na to, da je bil v bolniškem staležu, kot sem prebral, sklepam, da je to vplivalo na njihove odločitve, dejansko pa ne morem dati odgovora. Če bi to osebo imel na pregledu, bi lahko relativno hitro ugotovil, ali so prisotni psihotični simptomi in ali gre za resnejšo psihično bolezen, ki bi vplivala na to, da se določi zdravljenje proti njeni volji.«

Na cesti smo marsikdaj in za marsikoga prepričani, da je nor. Kako pred vozniškim izpitom uveljaviti takšno sito, saj vozniki pobijejo nekaj sto ljudi več kot v primeru, o katerem govoriva?

»Obstajajo sita, s katerimi bi na zdravniških pregledih, če bi bil zdravnik seznanjen z ustreznimi podatki, lahko prižgali rdečo luč. Zdravnik lahko zahteva dodatni psihološki ali celo psihiatrični pregled. Ta pregled naj bi zlasti pri mlajših osebah, ki morda uživajo psihoaktivne substance, poskrbel, da ne bi dobile izpita oziroma bi ga opravljale po ustreznem zdravljenju.«

Imate pa zdravniki še drug problem. Ko ugotovite, da je z nekom, ki sicer ima vozniško dovoljenje, nekaj narobe, ga morate prijaviti, kar potem sesuje zaupanje med vami in pacientom.

»Da, to je problem. Ne prijavljamo avtomatično. Najprej je treba temeljito pogledati, kako bo potekalo zdravljenje in njegovo uspešnost – če govoriva o pacientu, ki pride v bolnišnico.«

Mimo vsega, tu v vaši ustanovi ste tudi kot izvedenec srečali veliko zločincev. Morilcev, posiljevalcev, pedofilov.

»Pri storilcih kaznivih dejanj, teh je precej, gre večinoma za ljudi z osebnostnimi motnjami. Če se ugotovi, da nimajo psihične motnje ali bolezni, ne sodijo v psihiatrične ustanove. Osebe z osebnostnimi motnjami točno vedo, kaj je socialno sprejemljivo in kaj ne, kako bi se morali vesti v določeni situaciji in jo razrešiti, toda kljub temu se vedejo tako, kot njim ustreza ne glede na posledice, v cilju potešitev svojih želja. Če sami želijo spremeniti neustrezne vzorce vedenja in so motivirani za drugačen način življenja, lahko gredo v ambulantno psihiatrično obravnavo. V tem primeru najpogosteje pride v poštev psihoterapevtska obravnava.«

Za nasilje imaš vedno izgovor

Pa vas kot izvedenca poskušajo prinesti okoli?

»Seveda.«

Kako se počutijo, kako ravnajo, ko razkrijete njihove namere?

»Ne povzročajo večjih problemov. Se pa najpogosteje ne strinjajo z mojim mnenjem, ker imajo lastno mnenje o svojem ravnanju. Intimno se morda zavedajo, da niso ravnali prav, toda vseeno poskušajo opravičevati svoja dejanja ali jih zanikati.«

Ob omenjanju ljudi z osebnostnimi motnjami pridemo do družinskega nasilja. Človek bi pomislil, da je tega vedno več. Se to opaža tudi pri vašem delu?

»Tega nasilja je bilo vedno veliko. Se je pa o tem manj pisalo in se ga je prikrivalo. Tudi institucij, ki bi se ukvarjale s to obliko nasilja, ni bilo veliko. Nimam statističnih podatkov, a je vendarle možno, da je danes družinskega nasilja več kot nekoč. Predvsem pa se o tem več piše in so podatki dostopnejši javnosti.

Pa še nekaj je. Nekoč je bilo veliko več agresivnosti obrnjene navznoter. Poskusov samomora in samomorov je danes manj, je pa več nasilja obrnjenega navzven.«

Hočete reči, da je z nasiljem kot z vodo na Zemlji: količina je ves čas enaka, le v različnih agregatnih stanjih se pojavlja? Nasilje je torej neka stalnica in se na račun zmanjšanja števila samomorov povečuje nasilje proti drugim.

»Da. Navzven je nasilja več tudi zato, ker je za to več možnosti – lažji dostop do orožja, do prepovedanih psihoaktivnih substanc in kriminala, ki ga te prinašajo s seboj, gmotne stiske, nezaposlenost itn. Za nasilje imaš vedno 'izgovor', ker so zanj krivi drugi.«

Je vaša institucija polna?

»Psihiatrična bolnišnica je vedno polna. Vsak dan imamo veliko novih sprejemov.«

In premalo odpustov?

»Odpustov je veliko in pogosto odpuščamo nekoliko prej tudi zaradi prihoda novih bolnikov. Skozi zgodovino je odstotek velikih psihiatričnih motenj vedno konstanten. Razen da se postopoma viša število depresivnih in dementnih pacientov. Staranje prinaša svoje. In seveda problemi, povezani z zlorabo in odvisnostjo od psihoaktivnih substanc.«

Starejši se še danes spomnimo, ko so v Kranju sodili Metodu Trobcu. Vsi so pričakovali, da je nor, na koncu pa so ga razglasili zgolj za psihopata in ne za duševnega bolnika.

»Zelo se strinjam, da je pri njem šlo za osebnostno motnjo in ne kakšno psihiatrično motnjo oziroma bolezen. Njegov samomor na koncu pa je bil seštevek vsega tistega, kar se mu je nakopičilo in ko ni našel nobenega izhoda več.«

Ni bil nor?

»Ne, šlo je za osebnostno motnjo.«

Naš množični morilec.

»Ta pogovor, tudi vojakovo streljanje, me spominja na to, kar se pogosto dogaja v ZDA. Analize kažejo, da gre večinoma za hujše psihične motnje storilcev.«

Zakaj tega ni pri nas?

»Predvsem je orožje bistveno težje dostopno. Imamo pa dejansko dobro zdravstveno mrežo, ki ne glede na vse kritike zelo dobro funkcionira. Tretje pa je naš drugačen odnos do nasilja in to, da je v ZDA predvsem bistveno večja populacija.«