Druga Cerarjeva napoved je bila številčna in močna koalicija. Ta se je zdela takoj po volitvah dokaj lahko uresničljiva – SMC je dobila 36 poslanskih mest, kar je boljši rezultat, kot ga je dosegla katera koli stranka doslej. Koalicija, ki jo je sestavil prvak SMC, sicer številčno ni ravno šibka, v parlamentu bo imela 52 poslancev (druga Janševa vlada jih je imela ob ustanovitvi 50, vlada Alenke Bratušek še enega manj, Janez Drnovšek je leta 1996 poskušal – resda neuspešno – sestaviti celo koalicijo s 46 poslanci). A za padec določenega vladnega predloga bo zadoščalo že, če bo proti stranka upokojencev. Ta pa, kot je doslej večkrat nazorno pokazala, ni ravno zanesljiv koalicijski partner. Če bi mandatar zgodbo z ZaAB peljal drugače, bi imela SMC v vladi tako rekoč svojo bypass stranko, štiri poslance Zavezništva brez Alenke Bratušek pa bi postopoma morda lahko celo pridružil svoji stranki. S čimer bi preprečil usodnost soliranja katere koli od koalicijskih partneric. A to, seveda, ni bil ne Erjavčev ne Židanov interes. Cerar in njegovi strankarski kolegi pa so v ZaAB – čeprav imata SD in DeSUS mnogo daljšo politično zgodovino – videli predvsem vez in obremenitev s staro politiko.

Naslednja Cerarjeva obljuba je bila močna, kompetentna vladna ekipa. »Nameravamo angažirati čim več strokovnjakov,« je v povolilnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv napovedal prvak SMC. Na dvome, zakaj bi se po zavrnitvi sodelovanja v številnih vladah ti sedaj pridružili njegovi ekipi, pa odgovoril, da zato, ker prihaja v politiko veliko novih, nekompromitiranih ljudi. In dodal, da ima že nekatere signale, da bodo strokovne avtoritete njegovo ponudbo sprejele.

A so na spisku, ki ga bo danes mandatar poslal v državni zbor, mnoga drugoligaška imena. Tako glede na njihovo politično moč – če odmislimo predsednika koalicijskih strank, ki sta zopet zasedla ministrski mesti, ki s programskimi poudarki njunih strank tako rekoč nimata ničesar skupnega – kot po dosedanjih dosežkih na resorjih, ki jih prevzemajo. Tako je tudi iz imen, ki jih je izbral Cerar sam in jih torej niso predlagale koalicijske partnerice, mogoče sklepati, da so mnoge strokovne avtoritete njegovo ponudbo zavrnile (če so jo sploh prejele). Očitno pa se je Cerar tudi pri izbiri ministrov zapletel v svojo lastno zanko. Priseganje na nove, nekompromitirane obraze je sicer pohvalno, a nekdo, ki je bil doslej že v kateri od starih političnih ekip, ni nujno kompromitiran, in nekdo, ki je nov obraz, ni nujno, da je brez (večjih) grehov, profesionalno sposoben in politike vešč. Merilo kompromitiranosti tudi ne morejo biti tabloidna namigovanja in popita kava s kom od nekdanjih etabliranih politikov. Si je pa Cerar z omenjenimi apriornimi in nedorečenimi kriteriji bistveno zmanjšal kadrovski bazen, iz katerega je izbiral. In dopustil vsesplošno čistunstvo novih-starih koalicijskih partnerjev in tudi strankarskih kolegov.

Cerar je na spisek imen, ki naj bi postali ministri iz vrst SMC, vendarle uvrstil tudi nekatera, ki politično niso povsem nepopisani listi. In zdi se, da je prav v tem delu njegova izbira najboljša.