Najprej gre seveda za temeljno vprašanje, ali se sme nekdo na najvišjem položaju sam predlagati za neki pomemben položaj. Da je to skregano z osnovno etiko in je odraz časa, v katerem se brezsramnosti niti več ne skriva, je jasno; da se s tem nikakor ne moremo in ne smemo sprijazniti, pa tudi. A vprašanja, ali je ravnanje Bratuškove tudi zloraba položaja v osebno korist, je ključno: ali bomo imeli poleg zapornika v parlamentu še skorumpirano komisarko v EK? Kaj bo sploh še ostalo od Cerarjeve moralne prenove? V čem je namreč razlika med tem, da kak župan zlorabi moč in spremeni namembnost svojega zemljišča ter se na tak način osebno okoristi, in med A. B., ki je zlorabila položaj predsednice vlade in se samopredlagala? Naredila je natančno isto: funkcijo je zlorabila za svojo osebno korist, za svojo politično kariero in finančno varnost. V tem ni niti sledi koristi za državo. In da ne bo pomote: natančno isto je kot član vlade naredil tudi Erjavec, le da je on hierarhično eno stopničko pod A. B. in bi ga ta lahko zaustavila, če bi jo denimo obšli kakšni moralni pomisleki o skrajni problematičnosti tega početja. Seveda je niso obšli. In seveda je bil izvirni greh prav tista seja vlade, na kateri so se pogodili za tri kandidate, zares umazana kuhinja, v kateri so tri stranke našle »salomonsko« rešitev za svoje (nasprotujoče si) interese, ne da bi en sam pomislil, da obstaja kak kompetenten človek tudi zunaj strank. Tako so predlagali le vsak svojega, a vsak je verjel, da bo z lobiranjem v Bruslju zmagal on. Ko sta torej te dni Židan in Erjavec do zadnje sekunde odlašala s podporo Junckerjevemu predlogu, je morala najbolj boleti glava Cerarja. Kaj si lahko obeta od bodočih ministrov, ki sta najprej podprla nespodobni predlog treh kandidatov, ko sta ugotovila, da je imela A. B. najdaljše lovke, pa histerizirala do zadnje sekundice?

Druga senčna plat te šlamastike se nam je že začela razkrivati s sporno prodajo Aerodroma. Se spominjate premierkinega nenadnega preklica prodaje državnega premoženja, s katerim je hotela zmagati na volitvah? In kmalu zatem še preklica tega preklica? Pred tem je morala Bruslju obljubiti privatizacijo (ki jo je zdaj podedoval Cerar), toda seznam prodaji namenjenih slovenskih podjetij so pisali lobisti, ne strategi slovenskega razvoja. In prav ti lobisti so jo ob njenem lovskem preklicu privatizacije nedvomno opozorili, naj se ne heca. Toda tisti, ki so delali za Fraport, so lahko zadovoljni. Kupnino so, kot so sami povedali, znižali ravno na račun tveganja političnih nihanj, kakršnega je uprizorila sama premierka, ne pa nova vlada. So ji podtaknili? Je torej z Aerodromom (in s tem, da prej ni poskrbela, da bi država kot lastnica letališča sploh imela glasovalne pravice) Junckerju poplačala svoj položaj? Ali zgolj Merklovi, saj je letališče kupilo javno nemško podjetje? Ali pa nas bo njeno komisarstvo stalo vsaj še Telekom? Je potencialno ranljiva, ker bodo iz te simpatične provicialke, ki zdaj sodi v kvoto (neo)liberalcev, lahko v Bruslju ob kozarčku izvlekli še marsikatero insidersko informacijo? Je zdaj, ko se je sprla s celotno slovensko politiko in je za javnost odpisana, ko pravzaprav v Bruslju ne zastopa nikogar več razen svojega interesa, le še zasebna oseba? Ali sploh še komu odgovarja, ko pa je bil edini človek v Sloveniji, ki jo je hotel na tem položaju, ona sama?

In na koncu, a ne poslednje v tej brozgi: ženske kvote. A. B. je ženska, ki so ji kariero rešila znanstva, šarm in kvote. V tem je trpka resnica: od feminističnega boja imajo korist tudi tiste, ki jim je za enakost malo mar. A. B. ni kot predsednica vlade za enakost spolov naredila čisto nič, njena vlada je bila enako večinsko moška kot prejšnje, zunaj nje se je obdala s plastičnimi mladeniči, natanko tako, kot se moški predsedniki obdajajo z »mladenkami«; šla se je »moško« igro z moškimi, kjer bi ji bile ženske le v napoto. In hkrati se je šla tudi tradicionalno prefrigano žensko igrico, kjer se je treba nasmihati starim slinavčkom in čakati na priložnost.

Od ženskih kvot imajo za zdaj tako – paradoksalno – spet korist moški. Tisti na položajih, kjer kvot ni. Malo zato, da z njimi grozijo moškim tekmecem, malo zato, ker je pogled na omizje prijetnejši, v upanju, da mu bodo kvotarke iz hvaležnosti manj oporekale. Toda, pozor: to ne pomeni, da so ženske kandidatke slabše od moških. So popolnoma enake. Enako dobre ali enako slabe. Prej je vladala 100-odstotna moška kvota (poglejte si fotografije organov EU izpred dvajsetih let), zdaj je manj kot polovično ženska. A oboji so ribe iz bazena nacionalnih politikov in funkcionarjev, ki so dobili še eno priložnost za še eno politično življenje, ki evropski oligarhiji omogoča nadaljnjo samoreprodukcijo, EU pa pelje v pogubo. In nenadoma se zdi, kot da je bil anomalija nestrankarski Potočnik.