Minilo je že skoraj leto dni od svetovnega izida Playstation 4. Kljub hudim težavam na mnogih tržiščih, da bi si priskrbeli svojo različico (med njimi tudi v Sloveniji), je Sony medtem prodal že več kot 10 milijonov enot, s čimer je v veliki prednosti pred največjim konkurentom Microsoftovim Xbox One. Kljub izjemnemu zanimanju za nakup konzol naslednje generacije, pa je bera iger, ki je dostopna za konzole, še vedno precej omejena. Tako so kupci konzol zadnje leto preživeli predvsem ob igranju indie iger in pričakovanju tistih največjih naslovov, ki še pridejo.

Blizzard se je spremenil v vampirja

Zgodba naj bi se to jesen počasi spremenila, ko izidejo nekateri naslovi, s katerimi se je k nakupu konzole vabilo že lani. Poleg dolgo pričakovanih iger pa je nekaj prepotrebnih naslovov na konzole prišlo tudi v obliki predelav iger, ki so bile sprva namenjene predvsem za PC in preteklo generacijo. Ena od teh je tudi razširjena različica tretjega dela kultne rpg blodnice po temnicah Diablo 3: Ultimate Evil Edition. Nova različica prihaja z dodatnim poglavjem Reaper of Souls, ki bo že tako bogati igralni izkušnji dodala še vsaj dober dan igranja, in nov igralni način, ki se odpre po zaključeni zgodbi in omogoča skoraj neomejeno število ur novih dogodivščin med blodenjem po naključno generiranih temnicah za vedno boljšim zakladom. Poleg tega sta dodana tudi nova vrsta likov, templar, in sistem nadgradnje lika potem, ko doseže najvišjo stopnjo 70. Najpomembneje pa je, da nova različica odpravlja tudi nekatere ključne pomanjkljivosti prve izdaje Diablo 3.

(foto: Blizzard)

Kot konzole nove generacije je imel tudi Diablo 3 v originalni različici precej hude porodne težave. Predvsem je bilo moteče dejstvo, da se je Blizzard pri izdelavi igre spremenil v kapitalističnega vampirja in igro zasnoval na način, da bi od uporabnikov izsrkal kar se da veliko denarja. Okoli te misli je bila zgrajena praktično cela igra z osrednjim vozliščem celotne igralne dinamike v podobi dražbene hiše (Auction House). Kombinacija samodejnega zviševanja statistik ob nabiranju izkušenj in izjemo revnega izplena orožja, oklepov ter predmetov iz igre, je proizvedla precej nehvaležno igro, v kateri je bil uspeh na višjih težavnostnih stopnjah izjemno odvisen od kupovanja in prodajanja opreme v dražbeni hiši. Kot se za igre, ki bi dodatni cekin rade zaslužile poleg visokih cen še z mikrotransakcijami, spodobi, se je v dražbeni hiši lahko kupovalo tudi s pravim denarjem. Kdor ni plačal, pa je moral pridno nabirati zlato z neskončnimi urami ponovnega preigravanja že preigranih delov igre.

Slovo od mikrotransakcij in naj se nikdar ne vrnejo

Po hudih kritikah dražbene hiše ni več in tudi izplen dobrot, ki jih z igranjem naberemo od nasprotnikov in v skrinjah globoko v srcu temnic, je precej boljši, s tem pa se je neprimerno izboljšala tudi igralnost. Slednje lahko potrdimo predvsem za PS4, kjer smo igro preizkusili, in lahko rečemo, da je bila od nekdaj narejena za igralni plošček. To velja predvsem med boji, saj je razporeditev ukazov na ploščku bolj intuitivna, bolj preprosto in natančno pa je tudi usmerjanje akcij. Po drugi strani pa je sistem menijev prava nočna mora. Še posebej meni z dragulji je obupen, saj zahteva, da odpremo vsako kategorijo draguljev posebej, namesto da bi imeli preprost seznam.

(Foto: Blizzard)

Tej nevšečnosti navkljub je treba priznati, da je igralnost odlična, čeprav bi jo mnogi, ki niso ravno ljubitelji žanra, označili za repetitivno. Vendar je v tem tudi del čara. Skoraj da ni igre, ki bi vas tako zagrabila in na velikem številu težavnostnih stopenj od vas zahtevala tako malo. Skoraj idealna za vsakogar, ki želi po napornem dnevu zgolj odklopiti. Stvar se zaplete šele pri višjih težavnostnih stopnjah, ko igra na trenutke postane izjemno zahtevna in dela čast svoji oznaki mučenje (torment). So pa nagrade v obliki predmetov in izkušenj neprimerljivo boljše, zato naj bo tudi novim igralcem cilj, naj čim hitreje rastejo po seznamu težavnostnih stopenj navzgor.

Diablo ali World of Warcraft?

Čeprav se igra lahko pohvali z izjemno igralnostjo, pa je treba dodati, da bi ji težko rekli, da je čistokrvna naslednica Diabla 2. Sicer se res dogaja v istem svetu, tako da zgodbovna kontinuiteta obstaja, a od igralnega načina se je spremenilo preprosto preveč. Igra ima zelo omejen večigralski način, ki omogoča zgolj sodelovanje, izredno razredčen pa je tudi sistem izdelave lika, ki je nenavaden za rpgje. Uporabnik ima namreč nadzor zgolj nad veščinami in runami, s katerimi namerava opremiti svojega lika. Vse ostale statistike se nadgrajujejo samodejno. Precej kritik pa je od izida letelo tudi na preveč bleščečo estetiko igre, saj že zelo šibke sposobnosti povzročijo največje eksplozije po zaslonu. Igro so zato mnogi upravičeno označili za različico World of Warcrafta.

Precep pri oceni je zato toliko večji. Po eni strani popravki, ki so nastali z dodatkom in predelavo za PS4, ne popravljajo vseh pomanjkljivosti, ki so jih igri očitali najbolj zagreti ljubitelji predhodnih iger. Po drugi strani pa je igra z odpravo dražbene hiše in boljšim izplenom dobrot popravila ključno slabost. Postala je pravična, z izredno igralnostjo, dodatno poglavje in možnost igranja dodatnih naključno generiranih dogodivščin pa predstavljata tudi zelo všečno dopolnilo prvi izdaji. Igro priporočamo predvsem tistim, ki ste želeli kupiti igro v originalu, a ste oklevali zaradi nesramne uvedbe mikrotransakcij, in seveda vsem tistim, ki ste v opisu zaznali več za vas pomembnih pozitivnih lastnosti. Mi jo vsekakor ocenjujemo z osmico. Že res, da Diablo 3 ni zvesti naslednik svojih predhodnic, a reči, da igra, ko jo vzamemo samo po sebi, ni precej zabavna, bi bilo krivično.

Ocena: 8,0

Diablo 3: Ultimate Evil Edition je dostopen za PS4 in Xbox One.