»V cilju sem bila četrtega mesta zelo vesela. Z vsakim trenutkom pa bolj premišljujem, kako bi se lahko razpletlo tudi drugače. No, dirka je za mano. Številke so se pokazale in to šteje,« gorska kolesarka Tanja Žakelj ni skrivala mešanih občutkov, potem ko je s četrtim mestom dosegla vrhunec kariere na svetovnih prvenstvih v elitni konkurenci. Tik za njo je uspeh kariere s petim mestom v olimpijskem krosu privozila tudi Blaža Klemenčič. Za pravljični dan v sončnem Hafjellu, prizorišču 25. svetovnega prvenstva, je manjkala le kolajna.
Obe Slovenki sta jo vonjali od blizu. Nikoli nista bili tako blizu. Žakljevo bo še nekaj časa glodala napaka v prvem krogu, kjer je izgubila vsaj kolajno, če ne morda tudi mavrične majice. »S treninga sem bila vajena preskočiti skale, a sem na skok pripeljala preveč s strani namesto naravnost in po skoku trčila v skalo s sprednjim obročnikom. Ušlo je veliko zraka in morala sem peljati do tehnične cone, da sem obročnik zamenjala,« je opisala napako. »Izgubila sem kar veliko časa. Za kolajno zagotovo. Vendar to moram sprejeti in se iz tega kaj naučiti. Napake in tehnične okvare so del tega športa. No, meni se je to zgodilo na svetovnem prvenstvu. Znova na svetovnem,« se je 25-letnica spomnila lanskega prvenstva (5. mesto), kjer je zaradi padca prav tako izgubila kolajno.
Za Američanko Leo Davison je zaostala 29 sekund. V zadnjem krogu jo je poskušala uloviti, a je bila predaleč. »Zunanji opazovalci bi mojo napako šteli v sklop tehnične okvare, a sama se zavedam, da je posledica moje zaletavosti, nesproščenosti. Po startu sem imela kar dober občutek, da bi lahko sledila Pendrelovi, žal je napaka prišla zelo hitro. Prinesla je nekaj grenkobe, saj zato za kolajno ni bilo dovolj, dovolj pa za lep dosežek. To je bila moja najboljša dirka v sezoni,« je ocenila deseti nastop na svetovnem prvenstvu, ki mu je podredila sezono.
Zelo zanimiv je bil tudi dvoboj za četrto mesto z osem let starejšo reprezentančno kolegico v predzadnjem od šestih krogov. »Na Blažo se nisem posebej ozirala. Poskušala sem odpeljati enakomerno optimalno, kar mi je glede na analizo lepo uspelo,« je povedala Ledinka, najhitrejša v zadnji tretjini 24 kilometrov dolge dirke, zato ji seveda tudi Klemenčičeva ni zmogla slediti. »Sva pa z Blažo znova dokazali, da sva reprezentančna velesila. Tudi konkurenca med nama le dobro dene, tekmovalnost prinese pozitivno spodbudo, kar se je naposled videlo tudi ob progi,« je razložila slovenski dvoboj z glasno podporo celotne reprezentančne ekipe ob progi, le tokrat brez sokrajanov iz Ledin, ki so imeli veselico doma.
»Na kolajno sem upala celo dirko,« je priznala Blaža Klemenčič. »Zavedala sem se, da sem blizu, najbližje doslej. Delala sem sicer majhne napake, kot so jih verjetno vse, zato si nimam kaj očitati. Za zmagovalko sem manj kot dve minuti, malo za tako zahteven teren. Svoj najboljši dosežek, deseto mesto, sem razpolovila in izenačila najboljši dosežek sezone na najpomembnejši dirki,« ni skrivala zadovoljstva. Obe sta privoščili drugi naslov Kanadčanki Catharine Pendrel. Rusinja Irina Kalentijeva je s srebrom osvojila že sedmo kolajno na svetovnih prvenstvih v 12 letih. 31-letna Američanka Lea Davison je bila še največje presenečenje. Startala je s številko 22, Žakljeva s številko dve in Klemenčičeva z osmico. »Pendrelova je bila na zadnjih dirkah vedno prva ali druga, zmagala je zasluženo,« je Klemenčičeva začela s komentarjem skupne konkurence. »Moja favoritinja je bila Norvežanka Gunn-Rita Dahle Flesja (9. mesto). Celo poletje je bila na višinskih pripravah v Livignu, kariero je želela kronati s petim naslovom svetovne prvakinje. Po svoje sem kar ponosna, da sem jo prehitela. V petem krogu je bila že zelo blizu mene. Nisem se pustila. Bron Davisonove gre po moje tudi na račun odlične prilagoditve na teren. Iz Meribela je prišla dva tedna prej kot mi. Ko sem prišla na Norveško, je imela ona vse linije vožnje na progi že naštudirane. In vozila je kot Pendrelova polno vzmeteno kolo, kar je morda prineslo tudi nekaj prednosti. Tako kolo je vozil tudi moj vrstnik Julien Absalon, ki je kot moj favorit na moje veselje osvojil peti naslov. Sama sem tekmovalni krog za trening prevozila trinajstkrat. Sicer sem vozila vse težje linije, a potrebovala bi več, da bi bila samozavestnejša. V zadnjem krogu sem Tanjo navzgor še držala, v spustu mi je ušla,« je še razmišljala Klemenčičeva, ki je nastope na SP začela že 1998 kot 13. med mladinkami. »Dolgo sem že v tem športu, zato sem hvaležna trenerju Robertu in vsej podpori reprezentance, da sem tako visoko prilezla z malimi koraki, saj bi mnogi v moji koži obupali. Tokrat sem sploh prvič na svetovnih startala iz prve vrste. In to je bila ena mojih najboljših dirk doslej, morda najboljša. S Tanjo sva bili znova druga in tretja Evropejka. Za mano je najboljša sezona. Imam še motiv za naprej,« je pristavila kolesarka iz Bukovščice v Selški dolini.
