Z možem najlepše
»Tistih nekaj let, ki sem jih skupaj z možem in najinimi tremi otroki preživela v Celju, mi je bilo najlepše. Bili smo srečna družina, zato me je zelo prizadelo, ko se je začela vojna in so ga Nemci odpeljali v taborišče. Nikoli se ni vrnil. Po njegovi smrti sem z otroki odšla nazaj k svojim staršem, na kmetijo v Sedražu, kjer živim še danes,« nam je pripovedovala najstarejša Laščanka, ko je s svojimi najdražjimi v soboto praznovala jubilej. Bila je presrečna, da so se ob njej zbrali vsi tisti, ki jih ima rada, in hkrati presenečena, ker so ji prišli voščit tudi predstavniki območnega združenja Rdečega križa Laško, krajevne skupnosti, upokojencev in invalidov. S svojim obiskom jo je počastil tudi laški župan Franc Zdolšek, kar se ji je zdelo še posebno imenitno.
Kljub visokim letom je še vedno polna energije in iskrivega, veselega pogleda. Če ne bi pred tremi leti padla in si zlomila kolka, bi na praznovanju zagotovo zaplesala. »Ko sem bila še mlajša, sem rada plesala. Zdaj pa več ne gre. Noge me več ne ubogajo, tako da si moram pomagati z invalidskim vozičkom. Kljub temu mi je lepo. Nič mi ne manjka. Imam čudovito hčer, zaradi katere sem tudi dočakala sto let, skrbni snahi, osem vnukov in deset pravnukov,« se pohvali Knezova mama, ki še vedno vsak dan bere knjige in spremlja poročila. Ko ji rečemo, da jo zdaj politika najbrž ne zanima več, navdušeno dvigne roki in vzklikne: »O, seveda me. Pa še kako. Nobenih poročil ne zamudim. Poslušam, kaj delajo, vendar vam povem, da bi jaz včasih ukrepala drugače. Nič drugega ne bom rekla, saj je dovolj takih, ki kritizirajo njihovo delo.«
Trdo delo, svež zrak
S svojo neizmerno energijo in smislom za humor je resnično lahko vzor mlajšim generacijam. Včasih jo ljudje sprašujejo, kakšen je recept za dolgo življenje, pa se vedno nasmeji in jim pove, da je vse življenje trdo delala in živela na svežem zraku. »Zdaj, ko sem že tako stara, sem najbolj vesela, da sem lahko doma, na svoji domačiji, kjer sem se pred stotimi leti rodila. Hčerka je prevzela kmetijo in čeprav ima veliko dela, lepo skrbi zame, tako da mi nič ne manjka. Žal mi je le, da mojih sovrstnikov že dolgo ni več. Drug za drugim so odšli. Ne morem verjeti, kako so hitro minila leta. Še ni dolgo, ko sem bila mlada, zdaj pa jih imam že sto. Le kdaj je pretekel ves ta čas?« se sprašuje stoletnica, ki vsako popoldne, če je lepo vreme, sedi pred hišo in s pogledom objema svojo domačijo, ki ji je tako prirasla k srcu. Takrat se spominja, kako je bilo lepo, ko sta bila ob njej še sinova. Pred leti sta umrla in takrat je hkrati z njima umrl tudi del njenega srca. O tem težko govori, ker je bolečina še vedno prevelika.
