Jasno je, da pri političnih odločitvah svojo vlogo igrajo tudi mestni sveti. Toda odločitve županov brez mestnih svetov, kot v obeh primerih v Kranju, so druga zgodba. Osebne odločitve in podpisi slovenskih županov lahko občine stanejo milijone, kot sta nazorna kranjski in ljubljanski primer. Če bi v takih primerih občine ob izgubljenih pravdah začele terjati denar od (nekdanjih ali še aktualnih) županov, bi bil premislek ob spornih odločitvah in tudi ob lahkotnem pristopu k pravdanju mnogo tehtnejši. Primer iz Kranja je spet nazoren: župan je takoj po volitvah leta 2010 sklenil svetovalno pogodbo z odvetnikom, ki je bil tudi njegov politični svetovalec, in iz proračuna je slednji v treh letih prejel skoraj 300.000 evrov za svoje svetovalne storitve.

Občan, ki se pravda z občino, je v podrejenem položaju navadno že zaradi stroškov, mnogi se boja z ustanovo in lokalnimi politiki ustrašijo zaradi dnevnega stika z občino, njenimi uradniki, odločitvami in posledicami. Toda v primerih Tritonis in Dimnikarstvo Dovrtel so do zdaj uspeli dokazati, da je občina ravnala nezakonito. In če je hipotetično župana pri tem zavedla njegova uprava, je tudi na tem področju odgovornost popolnoma razpršena oziroma zabrisana. Tudi strokovnost uradnikov je premalo na prepihu.

Ko bo prvi župan pri nas za očitno nezakonitost, ki bo tudi sodno potrjena, moral seči v svoj žep, bomo živeli v drugačni državi. Odgovornost politikov namreč ne bo več le v besedah, izgubljenih stolčkih in podobno – bo boleča za njihove žepe. To se je že zgodilo v primeru tržiškega župana Pavla Ruparja, ki ga je poleg zaporne kazni za nezakonitosti, ki jih je počel, doletel tudi odškodninski postopek občine. Ker pa župani najraje raztegnejo pravdanje v povsem izgubljenih zadevah do konca mandata in potem davkoplačevalcem in naslednjemu županu prepustijo posledice, seveda državljani pričakujemo tudi jasno in nedvoumno opredelitev njihove odgovornosti za izgubljene milijone, ki jih v pravdah zapravijo iz naših žepov.