Vendar če je Rusija dočakala trenutek, ko po vojaškem posredovanju v Gruziji leta 2008 zdaj kaže zobe tudi v najpomembnejši državi, razpeti med vzhod in zahod, Nato za njo kaj dosti ne zaostaja. Ukrajinska kriza Natu pride prav in tega niti ne skriva. Potem ko se je zaradi posredovanja Združenih držav zapletel v vojno v Afganistanu na drugem koncu sveta, kar ni bilo po volji vsem v zavezništvu, ga je ta kriza znova osmislila na njegovih starih blokovskih izhodiščih, za katera se je zdelo, da so stvar zgodovine. Nenadoma se govori o krepitvi Nata na njegovih vzhodnih, za Rusijo občutljivih mejah, iz Walesa prihajajo opozorila, da je nevarnost bliže, kot si mislimo, da je spet treba bolj upoštevati neizpolnjene finančne zaveze o namenjanju dveh odstotkov BDP za obrambo, ustanoviti nove enote za naglo posredovanje in tako naprej. Generalni sekretar Nata je včeraj jasno povedal, da mora biti ukrajinska kriza »budnica za države članice«.

Bojazni denimo Estonije in Latvije, ki mejita na Rusijo in imata 25- oziroma 27-odstotno rusko manjšino, ni mogoče kar preslišati. Imata zgodovinsko izkušnjo, ki ne utone v pozabo, in imata pred očmi usodo Krima. Niti ni mogoče nobeni državi, vključno z Ukrajino, vzeti pravice, da se odloča o svojih povezavah, tudi z Natom. Toda če sta mir v regiji in sodelovanje namesto konfrontacije vodilo, je treba upoštevati tudi to, da je Ukrajina, kot kažejo zgodovina in vsi volilni rezultati zadnjega desetletja, skoraj kirurško natančno razrezana na zahod, ki podpira prozahodno usmerjene politike, in vzhod, ki je bolj proruski in obenem ne nujno protizahoden, a do določene mere. Letošnji dogodki v Kijevu in odstavitev proruskega Janukoviča se zato skoraj niso mogli končati drugače kot s podobnim odzivom vzhoda.

Nato v Ukrajini ni neposredno vpleten, a tudi ni nevtralni opazovalec. Njegovi satelitski posnetki so tisti, na podlagi katerih so se začele obtožbe o ruski »agresiji na Ukrajino«. Pri čemer kot medklic morda ne gre spregledati pisma nekdanjih ameriških uslužbencev FBI, ameriške diplomacije in vojske Angeli Merkel iz prejšnjega tedna. V njem nemško kanclerko pozivajo k pritisku na oblasti v Kijevu, naj pristanejo na premirje, predvsem pa opozarjajo na previdnost pred dokazi o ruski invaziji, sklicujoč se na izkušnjo o »dokazih« o iraškem orožju za množično uničevanje, ki so utemeljili napad na Sadama Huseina. A pri tem niti ne gre za obtožbe o potvarjanju posnetkov iz Ukrajine. Ne nazadnje je Moskva sama priznala, da se v Ukrajini nahajajo nekatere ruske enote. Gre bolj za opozorilo pred gromkimi obtožbami o invaziji, ki povzročajo dvigovanje temperature, otežujejo pot k prekinitvi ognja in so mobilizacijski klic Nata članicam, pri čemer Rusija v tej zgodbi seveda ni nedolžna, kot običajno pa najbolj trpijo ljudje.