Ponižujoče, žalostno in nadležno je pred ljudmi, ki jih večinoma niti najmanj ne zanimaš, na ves glas razlagati razloge za svoj propad ali za svoje razsvetljenje, ki mu nihče ne sledi, pomisli običajni slehernik. Ampak, premišljuje naprej, kako nerodno je šele, če recimo zastopaš svojo državo in počneš nekaj podobnega, ko politikom in medijem na zloščenih podih v bruseljskih valilnicah političnega leporečja ali na domačih strankarskih gremo-se-zemljo-krast igriščih razglašaš razloge za zdrs ali mokre sanje v svojih pretiranih ambicijah, kot to zadnje dni počnejo slovenski politiki, ustrezno zastopani z ženskimi kvotami. Kakšna politična nekultura, v zadregi tuhta običajni slehernik, ki ga mora biti sram, da takšni ljudje zastopajo njegovo državo in s tem hočeš nočeš tudi njega, kakšna operetna nečimrnost brez stila, dostojanstva in občutka za človeški in državljanski ponos! Kakšen semenj ničevosti, kakšno razgaljanje bistva slovenskega političnega habitusa kot prostaškega festivala povzpetništva, lakomnosti, nezmožnosti reflektiranja lastnih zmožnosti! Kakšno ponižujoče pomanjkanje občutka za realnost, kako brezsramen striptiz ljudi, ki smo jih z zadrego spremljali že prej, ker so si nadeli in prisvojili za nekaj številk prevelike obleke in čevlje, s katerimi se ne zmorejo dostojno premikati niti po domačem in še manj po mednarodnem političnem parketu, zdaj pa se še brezsramno slačijo do golega in se nam prek medijev vsakodnevno vsiljujejo v svoji neprijetni goloti!

Običajni slehernik se mora ob tem resno vprašati, ali je skupnost s takšno prevladujočo politično kulturo na dolgi rok sploh sposobna razumno upravljati in ohraniti svojo državo. In seveda tudi, kaj je narobe z narodom, ki se je skozi dolga stoletja v zgodovini utemeljeval na kulturi in ohranjal zaradi nje, zdaj pa v več kot dvajsetih letih – kar je sicer v kozmoloških in zgodovinskih ciklih kratka doba, v življenju konkretnega človeka pa presneto dolga – ne zmore razviti niti osnovne politične kulture. Se mogoče razlog skriva v tem, da je s samostojnostjo postalo sklicevanje na kulturo puhlica, propagandno geslo brez zavezujoče vsebine? Nekatera (pre)očitna dejstva jasno pričajo, kakšen status ima na splošno in tudi povsem konkretno kultura v poosamosvojitvenih vladah in torej v predstavah politikov, ki dobijo mandat za krmarjenje države: vse vlade skupaj so v dobrih dvajsetih letih zmogle izbrati enega samega prvokategornega ministra, kakršni bi morali biti pravzaprav na tem področju vsi po vrsti, Rudija Šeliga, ki je bil hkrati izkušen kulturnik, prvorazredni umetnik, artikuliran govorec, suverena osebnost ter politik z vizijo, ki je znal upravljati večje sisteme in si izboriti ustrezna sredstva za kulturo; ena redkih evropskih nacij smo, ki tudi po pol leta v kinematografih ne predvajamo nobenega slovenskega filma; v tujini nimamo niti enega kulturnega ambasadorja, kar pomeni lahko samo, da se politikom v njihovih zamegljenih političnih vizijah kultura zdi povsem nepomembna zadeva in nimajo osnovne predstave o tem, kako in zakaj sploh uveljavljati in prikazovati nacionalno ustvarjalnost po svetu; ena od predhodnih vlad je (ob kulturnem ministrstvu) v maniri severnokorejskih birokratov za nekaj tednov preprosto ukinila izplačila za kakršno koli avtorsko ustvarjalnost po vsej državi; ukvarjanje z umetnostjo je v zadnjih letih skoraj na vseh področjih postalo nekakšen hobi, za katerega večinoma ni pričakovati plačila in tako slike ostajajo v ateljejih slikarjev, glasbeniki na prireditvah vedno pogosteje igrajo zastonj ali za miloščino, pisatelji pišejo romane za denar, ki bi ga v istem času mnogo lažje zaslužili s katero koli konkretnejšo ročno dejavnostjo, kar je pisanje iz nekakšne duhovne ustvarjalnosti spremenilo v najslabše plačano ročno delo…

Ob vseh grotesknih prerivanjih na političnem parketu in zgrešenih potezah zadnjih garnitur vlad bi zato običajni slehernik, ki se zaveda pomena družbene solidarnosti, javnega zdravstva in šolstva, dobre ekonomije in obrtnih veščin, vseeno pomislil: mogoče pa je izhod iz slabega začaranega kroga za to skupnost, ki je zabredla znotraj meja države Slovenije, v novem odnosu do kulture? Mogoče pa te skupnosti ni treba niti rekatolizirati niti rekomunizirati, ampak samo rekultivirati, in je to tisti korak, ki bo prinesel nujne spremembe tudi na drugih področjih?