Avstrijo ste pred kakšnim letom zamenjali za Nemčijo. Kakšne so v Evropi možnosti za zaposlitve mladih glasbenikov?

Po koncu študija sem ugotovil, da imam ambicije tudi poučevati, najraje malo višji nivo. Iskal sem službo po nemško govorečih državah, poslal več kot sto ponudb, se prijavil na nekaj avdicij, prilezel recimo tudi do drugega mesta, a prostora je bilo le za enega kandidata. Po naključju sem potem naletel na razpis za prosto delovno mesto v Frankfurtu; iskali so nadomestilo za profesorja, ki je bil na porodniškem dopustu, in to službo sem dobil. Za razliko od Avstrije so v Nemčiji manj zahtevni glede formalne pedagoške izobrazbe, navsezadnje so mi pred kratkim pogodbo podaljšali še za dve leti. Frankfurt je trenutno zame kar dober izbor; všeč mi je, ker sem zamenjal okolje, kulturno življenje je v Nemčiji zelo pestro, koncertno se mi pot lepo razvija, živim le sedem minut od letališča. Ostane mi čas, da vadim in pišem.

Nekaj več časa je zdaj tudi za tekmovanja, kajne?

Morda sem ravnal napak, morda se mi zdaj to tudi obrestuje, toda vedno sem bil do tekmovanj zelo kritičen: prepričan sem bil, da je treba tja iti, da zmagaš, in zato sem odlašal. Preprosto nisem tip, da bi že kar na prvem tekmovanju zmagal. Med študijem sem zaprt v sobi veliko vadil, zato se jih nisem udeleževal, niti nisem veliko nastopal. Pozneje so zato nastopile težave s tremo, ki me je utrujala, nisem bil vajen komunikacije s poslušalci.

Ko sem pred dvema letoma vendarle začel tudi tekmovati, so se začetne težave spremenile v žalost, ker na odru še vedno nisem igral tako dobro kot v svoji sobi. Veliko glasbenikov je reklo, da je to logično, meni pa se ni zdelo tako. Ne nazadnje je glasbenik toliko dober, kolikor je dober na odru. Nikogar ne zanima, kako igraš v sobi ali da se ti je na odru zlomil noht; vidijo te samo igrati. Takšna razmišljanja so mi pomagala premostiti tremo. Ugotovil sem tudi, da nekatere teorije pri meni ne delujejo, recimo da na dan tekmovanja ne smeš vaditi, ampak počivati, se sproščati. To sem počel, a sem imel na odru potem čuden občutek. Če čez dan vadim zelo veliko, sem zvečer sicer malce utrujen, vendar mi trema požene adrenalin, kar me osveži. Na odru sem potem v formi, kot se reče. Torej ne grem iz spanja v igranje, ampak igram, dokler ne grem na oder.

Je bila zdaj ta zmaga toliko slajša?

Najprej sem načrtoval počitnice, potem pa sem v začetku avgusta le odšel na tekmovanje v Altheim. Že julij je bil zelo natrpan; za kitarski festival Ligita v Liechtensteinu sem napisal skladbo za kitarski orkester in v orkestru tudi sam igral. Imel sem še druge koncerte, organizirali smo Festival Postojna, kjer sem imel avtorski skladateljski večer in pedagoško delavnico.

Zelo sem bil vesel zmage, ampak tekmovanja še vedno ne bodo moja najljubša okupacija, saj pri vsem skupaj ne gre toliko za umetniško izraznost, bolj je v ospredju tehnična brezhibnost. Napake na tekmovanjih preprosto niso dovoljene. Seveda niso dovoljene niti na koncertih, ampak tam si vseeno bolj sproščen in zato lahko morebitne napake rešiš bolj elegantno.

V kateri rang sodi tekmovanje v Altheimu?

Če bi tekmovanja rangirali med višje, srednje in nižje, bi to po pomembnosti sodilo v malo višji srednji nivo. Po višini nagrade pa je kar veliko: dobil sem 3000 evrov, organizacijo koncertov in snemanje cedeja. Po navadi je na manjših tekmovanjih nagrada visoka med 500 in 1000 evri, in če je vsaj 1000 evrov, bodo zagotovo prišli vsi najboljši. Najvišjih tekmovanj pa je le nekaj v Evropi in Ameriki; na ameriškem GFA poleg denarne nagrade v višini 10.000 dolarjev dobiš še 50 koncertov po svetu, med drugim v Carnegie Hall v New Yorku, ter snemanje cedeja za ugledno založbo. Tekmovanje z najvišjo nagrado je ravno tako v Ameriki, to je Parkening, ki je vsaka tri leta, zmagovalec pa odnese 30.000 dolarjev in pogodbo za menedžment. So pa tudi tekmovanja, ki so prestižna zaradi tradicije, kot je recimo Forum Gitarre Wien, kjer ni visoke denarne nagrade, dobiš pa deset koncertov in pomemben zaznamek v življenjepisu.

Hočete reči, da hodijo na tekmovanja tudi zaslužkarji?

To tudi meni ni preveč všeč, sem se pa večkrat pošalil, da mi gredo tekmovanja na živce zato, ker še nisem tolikokrat zmagal. Dejansko se je v zadnjem času uveljavil pojem profesionalnega tekmovalca: obstajajo glasbeniki, ki so toliko dobri, da zagotovo pridejo v finale in zelo redno dobivajo nagrade. Nekateri obiskujejo tekmovanja obsesivno, vsak mesec obiščejo vsa, in so pred komisijami tudi zato bolj sproščeni. Takšni so potem trn v peti drugim, ker so na vsakem tekmovanju »špica«, ki jo je težko premagati.

Tekmovanje v Altheimu sem v resnici izbral zelo pametno, kajti hkrati so se odvijala tri velika kitarska mednarodna tekmovanja za isto denarno nagrado. V tem trojčku smo se kitaristi malce porazdelili in smo lahko zmagali trije.

Lahko na tekmovanju odigrate svoje skladbe?

V principu ne, čeprav so tekmovanja v glavnem zasnovana na prostem programu. Dostikrat sicer zapovedo skladbo iz določenega stilnega obdobja ali pa imajo na seznamu kakšno obvezno. Sam sem napisal že dve obvezni skladbi, za Sarajevo in Hongkong, a za Sarajevo sem očitno napisal pretežko skladbo, saj so se prijavili samo trije (smeh). Tekmovalci načeloma ne maramo obveznih skladb.

Za finale vendarle rad odigram svojo efektno skladbo Črna luknja. Odigram jo, ne da bi sebe posebej izpostavljal kot skladatelja. Svoje skladbe sem že toliko zvadil, da se ob njih ne počutim več lastnika, z distanco lahko izvlečem še nekaj več. Pravijo sicer, da skladatelji zaradi subjektivnosti zelo slabo igramo svoje skladbe, zato skušam biti čim bolj objektiven. Nevarno je recimo misliti, da bom odlično igral svoje skladbe, četudi nisem v formi. Ni tako, moje skladbe so napisane enako težko kot skladbe kitarskega železnega repertoarja, ravno tako jih je treba zvaditi.

V kakšni skladateljski formi ste ta hip?

Letos sem napisal kar nekaj skladb, nekatere še nastajajo. Napisal sem že omenjeno skladbo za Ligito, najpomembnejše pa je bilo naročilo Washington National Gallery of Art. Tam sva lani nastopila s kitarskim kolegom Makom Grgićem, slišali so moje skladbe in dobil sem naročilo. Skladbo za godalni kvartet in flavto z naslovom Kvintet št. 2 je njihova komorna zasedba izvedla maja letos v okviru Evropskega meseca kulture, moji kolegi pa so ga nedavno izvedli tudi na festivalu v Postojni. Svoj prvi kvintet sem napisal za posrečeno zasedbo s kitaro in godalnim kvartetom, oba kvinteta pa sem napisal v moderni sonatni formi. Nedavno sem oddal tudi skladbo za projekt Echos, kamor so povabili tri skladatelje in nam za slovenske razmere ponudili lep honorar. Ob tem se skladatelj res lahko sproščeno usede k delu.

V katero smer gredo sodobne skladateljske poetike?

V komponiranje se vrača intuicija, stvari se umirjajo, postajajo lepe. Še vedno je prisotna obrtniška logika, vendar si nekateri skladatelji dovolimo tudi frazo ali akord, da se izpiše na intuitivni ravni. Sem prostotonalen skladatelj, hkrati pa vidim, da sem veliko idej tudi »prekopiral«, seveda nezavedno, kar v principu počnemo vsi komponisti; to skratka ni le domena popularne glasbe, tudi v klasični je tako. Morda ni tako, ko govorimo o postserializmu ali ob ponovno prebujajoči se spektralni ali pa mikrospektralni glasbi, kjer prevladuje strog intelektualni pristop.

V mojih skladbah je ritem ta, ki je razumsko domišljen, note pa intuitivno izhajajo iz kitarske igre ali tonov samih. Pravzaprav se nagibam k tradiciji, pišem v stari estetiki razvijanja motivov, četudi zvenijo zelo sodobno, celo atonalno. In ugotavljam, da je to ljudem všeč. Povsem tonalno sploh ne bi znal več pisati, vseeno pa se mi zdi moja glasba še vedno bolj na tonalni strani – lepa, sodobna, poslušljiva, čeravno moja mama že nekaj časa meni drugače.