Vsak dvanajsti že invalid
Invalidi predstavljajo najštevilnejšo manjšino na svetu, saj jih je po statističnih podatkih med vsemi prebivalci več kot 650 milijonov, kar je desetina svetovne populacije. V Sloveniji se po podatkih Statističnega urada z invalidnostjo spopada kar 170.000 ljudi ali 8,5 odstotka, kar pomeni vsakega 12. prebivalca. Največ (60 odstotkov) invalidnih ljudi je med 15. in 64. letom, invalidnost pa v povprečju prizadene od 15 do 20 odstotkov prebivalstva posamezne države.
Od leta 1988, ko smo v Sloveniji imeli prvih enajst invalidskih podjetij, je do leta 2009 njihovo število naraslo na 166. Konec leta 2012 je bilo pri nas 142 invalidskih podjetij, ki je imelo 11.300 zaposlenih, od tega 5650 invalidov.
Tovrstnih podjetij je na območju Dolenjske trenutno sedem. Invalidska podjetja so oproščena plačila prispevkov za vse zaposlene delavce. Prav tako država za vsakega invalidnega delavca dodeli mesečno subvencijo. Mojca Škrbec, 21-letna invalidna študentka fakultete za socialno delo, pa ogorčena zatrjuje, da so ljudje s posebnimi potrebami z diplomami in magisteriji na trgu delovne sile obravnavani kot ničvredni. »Po zakonu bi moralo vsako podjetje zaposliti 20 odstotkov invalidov in za to prejemajo nagrado. Prav tako nas invalidov ne plačuje delodajalec, ampak država,« je zgrožena Mojca Škrbec. »Za delodajalca smo tako rekoč zastonj delovna sila.«
Potrebujemo več delovnih mest
Robert Medle pripoveduje, da so v njihovem podjetju zaposleni tako invalidi s polnim kot skrajšanim delovnim časom. »Ker je ponudba takih kadrov pri nas kar velika, smo se odločili, da poizkusimo ustanoviti invalidsko podjetje in tem ljudem damo priložnost. Tako smo ustanovili novo podjetje in zaposlili še tri osebe s statusom invalidnosti in tri osebe brez zdravstvenih omejitev ter našli delo, primerno njihovim sposobnostim.«
Mojca Škrbec, ki bo kmalu postala diplomirana socialna delavka, pa v prihodnosti ne vidi vsega rožnato. »V zvezi z zaposlovanjem invalidov se mi zdi zelo žalostno, da so v 21. stoletju taki predsodki pri zaposlovanju ljudi s posebnimi potrebami. Ko sem opravljala prakso, me je mentor začudeno vprašal, kako si predstavljam opravljati prakso pri njih. Odgovorila sem mu, da za to delo res ne potrebujem nog, ampak sposobnost govora in občutek za sočloveka!« Kot bodoča socialna delavka si želi, da bi se razmere izboljšale in bo nekoč tudi sama našla ustrezno delo.
