»Dragi dijaki, jutri se vam pridruži Manja. Od vas je starejša nekaj let, ker se je šolala na drugi šoli in ji tam ni šlo najbolje. Manjina življenjska zgodba je trpka. Morda jo kdaj podeli z vami. Sprejela sem jo, ker ste tako zdrava in vedra dijaška druščina. Morda ji skupaj lahko pomagamo.«

Čez mesec dni me predsednica oddelka med enim od odmorov poprosi za razgovor. »Tole z Manjo ne gre. Mi se trudimo na tisoč in en način, ona pa nas zavrača. Ne znamo in ne zmoremo. Pomagajte ji kako drugače; mi ji ne znamo.«

Nisem se vdala. Iskala sem poti, iskala sem ljudi. Čez dva meseca je Manja vzcvetela. Deklica, ki je bila mesece in mesece temačna v oblačenju, pogledu in počutju, se je nekega jutra v šoli pojavila v turkizni tuniki, z ljubko pričesko in nasmehom. Manji je k prebujenju pomagala njena profesorica, ki je poučevala psihologijo. Pogovorila se je z dijaki in jim povedala, naj se ne obremenjujejo z Manjinim molkom; storili so vse, kar so lahko. Pogovorila se je z Manjo. Tedaj najbrž nista govorili o ničemer bolečem. Morda sta se našli v skupnem navdušenju nad filozofijo, ki jo je Manja kasneje bleščeče opravila na maturi. Ne vem, kaj je bilo ključno, a vsekakor je uspelo. Ne takoj in ne gladko. Prek izobraževanja na oddelku odraslih in ob ohranjenem stiku z nekaterimi nekdanjimi sošolci in profesorji je Manja danes študentka. Študentka filozofije.

Neuspešnost na eni šoli in prepis na drugo je le eden od razlogov, ki lahko botrujejo težavam dijaka pri vključitvi v oddelek. Mnogi dijaki, ki jih redovalnica umešča v posamezno oddelčno skupnost, nikoli prav zares ne postanejo del nje. Postanejo sopotniki oddelka, nekakšni plavajoči otoki, ki svojih travm ne morejo deliti z drugimi, zato jih v svoji odtujenosti obrnejo navznoter. Taki dijaki se osamljeni (in zato pogosto neuspešno) spopadajo s tegobami, kar vpliva na njihov socialni in učni uspeh. Stare mostove so namreč požgali, novih pa se bojijo, jih zavračajo ali preprosto nimajo moči zanje. Učitelji zaznavamo mnoge med njimi, vendar vsem kljub obilici truda in iznajdljivosti ne moremo in ne znamo pomagati.

Maša, dijakinja s cerebralno paralizo, ki sem jo spremljala na njenem gimnazijskem trnjevem potu od poštevanke do integrala, je med oddihom med dvema trigonometričnima enačbama zavzdihnila: »Na živce jim grem; vsem. S svojim vozičkom, s krči v rokah, s prilagoditvami, ki mi jih sistem omogoča. Da imam privilegij, ker lahko dalj časa rešujem test, so mi rekli sošolci.« Ko nama je uspelo doseči petico na maturi, se ji je zareklo: »Sem slišala eno od profesoric reči, da mi je tako ali tako vse asistentka rešila. Jaz pa sem RES skoraj vse znala. In tudi sama sem pisala, s svojo skrivenčeno pisavo, ki jo tako dobro poznate. Laže razmišljam, če ob tem pišem. Le ob skici sem prosila za pomoč, saj mi ravne črte in uporaba ravnila niso dani.« Ob tej izpovedi zbledijo vse odločbe o dijakih s posebnimi potrebami. Ostaneta le podpora vseh nas, ki Maši že leta stojimo ob strani, in neskončna volja, s katero se Maša zdaj približuje zaključku magistrskega študija.

Na rob vrstniškega vesolja in onkraj dosega svojih učiteljev so pogosto pregnani tudi dijaki iz drugih nacionalnih ali kulturnih okolij. Na šoli, ki vsrka vse, kar leze in gre, je povsem mogoče najti oddelek s pripadniki desetih narodnosti. »Moji multi-kulti dijaki presenečajo. Zdaj, ob koncu šolskega leta, le še dva dijaka ne govorita slovensko. Razumeta pa… no, malo že,« je na konferenci poročala kolegica, razredničarka oddelka ekonomske šole. Dijakom, ki ne znajo slovensko, smo med sošolci našli prevajalce, spremljevalce, pomočnike. V upravičeni skrbi, da smo jih – te, druge – preobremenili. In da rezultatov – pri prvih – kljub temu ne bo. Kaj je prav in kaj bo delovalo, se namreč nikoli ne ve.

Darkovo vesolje ni naše vesolje

Sodobni čas razkriva stiske in strahove, ki jih nekdaj nismo niti priznavali niti prepoznavali. Nadina, gimnazijka, je dneve in dneve preležala v zatemnjeni sobi. Ne vstane in ne vstane, so rekli starši. Ničesar ne moremo storiti. Poučevali ste Nadinino starejšo sestro, saj veste, kako dobro ji je šlo in kako vedra je bila. Depresija, so rekli zdravniki. Počakajmo, smo rekli vsi mi. Nadinini sošolci so maturirali, odšli na fakultete. Čakali so oni, čakali smo mi vsi. Nadina, kje si; si odgrnila črne zavese z oken v svoji sobi, se sprašujem po mnogih letih…

Monika, tudi gimnazijka, je dan za dnem prihajala do šole, prišla do vhodnih vrat, se tam obrnila in odšla domov. Rada bi vstopila, a ko se tisto Nekaj prikrade v njeno glavo, tega ne zmore, je potožila staršem, svetovalni delavki, razredničarki. Monikine ocene so bile sicer lepe, tako da smo bili šolniki, vajeni strahu pred neuspehom in zaradi njega, zmedeni in nemočni. Moniko smo napotili k strokovnjakom izven šole, ki so pričarali, kar je bilo komaj verjetno: Monikin prestop šolskega praga in zdaj sem ter tja že kak njen nasmeh ob obešenjaškem humorju njenih sošolcev.

Na šolah so tudi pravi osamelci. Skoraj otoki. Ki si resnično želijo biti otoki, a že s tem, ko to povedo svojemu profesorju, izražajo nasprotno. Mina je ob začetku prvega letnika razglasila, da s sošolci ne želi imeti ničesar, in si je vsako leto do mature izborila klop samo zase. Pisala je v nizki karo v zaporedne vrste, vedno en kvadratek od roba. Vse pri njej je bilo na svojstven način vzporedno ali pravokotno. Rada je poklepetala s profesorji, družbo vrstnikov je zavračala. In smo jo pustili v njenem vesolju, sošolci in učitelji. A tudi Mina ni bila vsa iz kamna. Do mature je popustila točno toliko, kolikor ji je ustrezalo. Naklonila mi je celo nasmeh ob dovtipu, ki je bil na meji dopustnega: »Mina, kje pa si bila včeraj, ti vendar nikoli ne manjkaš?! A, glavno vožnjo si imela. In naredila si izpit! Potem boš pa lahko sošolce prevažala z žurk domov, super!« Mina, ki je vsakokrat, ko je našla nekaj prostih dni, sedla na avtobus za Francijo. Mina, ki zdaj študira v Franciji. Morda je njeno vesolje tam.

Presoditi, ali je dijak, ki se ne vključuje v oddelek, potreben in željan zunanje pomoči, je precej teže kot izpeljati osnovni izrek integralskega računa. Otroci niso niti številke niti matematični objekti, so prepolni parametrov neznanih vrednosti in zato nepredvidljivi. Je Darko s kapuco na glavi, ki ves v črnem sedi na tleh pred mojo učilnico in si je čez pol obraza navesil širok pramen črno pobarvanih las, na robu depresije ali bi rad imel samo mir pred svetom? Po nekaj vprašanjih, na katera prejmem v zameno najprej nekaj enozložnic, nato pa še dve delfsko-biblijsko-gotsko šifrirani podredji, ki ju kljub precejšnji slengovski razgledanosti ne razumem, mi je jasno: Pusti ga vendar na miru; kar bo, pa bo, saj ti, obrobna prfoksa, v Darkovem svetu nisi niti v drobnem tisku. Darko je najprej zamenjal oddelek, nato šolo. Darkovo vesolje ni naše vesolje.

Pred pisanjem tega besedila sem poklepetala z nekaj sodelavci, ki so mojo pozornost pomagali usmeriti na dijake osamelce. »Ne pozabi na odličnjake,« je rekel naš mladi anglist. »Odličnjake?!« mi ni bilo jasno. Sama sem bila odličnjakinja, a sem bila nenehno obdana s sošolci, saj so me uporabljali za pogajalko s profesorji, mediatorko v sporih, brezplačno inštruktorico ob nemogočih urah in družabnico v najstniških pol-prestopkih. Tudi v oddelkih, ki sem jim bila razredničarka, so imeli dijaki do odličnjakov spoštljiv odnos – najbrž zato, ker so bili odličnjaki bodisi »ljudski« bodisi na robu genialnosti. V kako naivnem svetu sem živela!

»Naslednja trditev, draga matematičarka, zveni kot matematični izrek,« je pojasnil moj mladi sodelavec, in razglasil: »Odličnjaki so marsovci in le dobri učitelji z njimi lahko delijo planet.« Teoremu je sledil dokaz – dovolj razvejan monolog, da se je ob njem tudi v meni obudilo nekaj pokopanih grenkih spominov.

»Leto 2007. Predavanje pri predmetu psihologija za učitelje, tema: učenci s posebnimi potrebami. Red. prof. dr. Cirila Peklaj stoji pred nami z značilno prekrižanimi rokami, pri čemer ena z iztegnjenim kazalcem počiva na njenem licu, njen glas je miren kot vselej. Naštejte mi, prosim, vse tipe učencev s posebnimi potrebami. Začenjamo naštevati, se ponavljati, spet naštevati. Eden od tipov vam manjka. Zelo pomemben tip. Še nekaj klavrnih poskusov, brc in zamahov v temo. Še vedno vam manjka en tip. Umolknemo. Pogled izpod očal. Nase ste pozabili. Jaz pa že nimam posebnih potreb, je reklo v meni. Glede na to, da sedite pridno na predavanjih… Koliko izmed vas je bilo odličnjakov? V zrak plane nekaj ponosnih rok. No, odličnjaki imajo zelo močne posebne potrebe, a so skoraj vedno pozabljeni. (To je seveda zabeležka prijetnega spomina.)

Marta, odličnjaki so marsovci. Kot vsi ostali dijaki se med seboj zelo razlikujejo; vse od tistih, ki lovijo petice za dlake miši in podgan ter prežulijo vse knjige in zapise po hebrejsko nazaj, do tistih, ki jim je neuspeh zgolj beseda, ki ima slovarsko definicijo, kaj več od tega pač ne. Sam sem spadal nekam v sredino marsovstva – priznam, da se mi v srednji šoli nikoli ni bilo treba veliko učiti, hkrati pa nisem posebno izstopal na tekmovanjih ali čem podobnem. Vseeno sem zvesto sledil dvema osnovnima načeloma, tako rekoč marsovskemu potnemu listu: Načelo 1. Če se že učiš, zakaj se ne bi naučil za pet? Pet je odlično in štiri je zadostno. Načelo 2. Le kako tega ne razumeš? Saj je logično. K sreči sem drugo pravilo svojemu pedagoškemu poklicu na čast (skoraj) opustil. Sam sem bil odličnjak, ki je zaradi življenja tekel nekaj let pred večino ostalih sošolcev. Seveda je oznaka piflar pogosto zamenjala moje ime, nič pa ni nas odličnjakov od ostalih bolj oddvojilo kot to, da smo dobre in zahtevne profesorje videli kot ljudi in ne kot sovražnike. Zagaman profesor se namreč v skladu s folklorno mislijo ob odhodu iz šole razblini do naslednjega dne, ko na vhodu spet postane snoven, pogoj in gonilo njegovega obstoja pa je uničevanje mladih življenj z zahtevami.

Če sem že prfoksarski otrok ...

Še slabše se piše marsovcem pri profesorjih, ki niso občutljivi za njihove potrebe po nadstandardnem. Šibki dijaki pri manj zahtevnih profesorjih namreč lahko zadihajo, zato so pritožbe in kritičen pogled odličnikov navadno grobo zatrti z znamenito frazo: Kaj imaš ti za jamrat, ti itak znaš! Marsovec je torej pri neobčutljivem učitelju pozabljen, se dolgočasi in krni, pri čemer ne najde skupnega jezika niti z ostalimi sošolci, saj je v današnjem svetu kritična sodba uspešnih moralno sporna. Odličnjaki imajo torej posebne potrebe, ki jih po prepričanju mnogih ustvarjajo sami, brez pravice do pritožbe. V njihovi celovitosti jih lahko opazi le dober in zahteven učitelj. Verjetno zato, ker je bil tudi sam marsovec.«

Odličnjaki, marsovci. Odličnjaki, skoraj otoki.

In, ojej, da se nanje ne pozabi: otroci učiteljev! Imajo le en sam skupni imenovalec: prav prijetno ni nikomur od njih. Ali jih premalo ali preveč ali pa jih (po njihovem mnenju) povsem narobe spremljamo ob njihovi šolski zgodbi. Luka objokuje: »Oh, ta moja mati. Za vsak moj korak ve. Za vse ocene izve prej kot jaz. Ko se učim, ko pišem test ali ko izvem za rezultat, se nenehno obremenjujem s tem, kako se bo odzvala. Vsaj toliko energije kot zase potrošim zanjo.« Jaka benti: »Če sem že prfoksarski otrok in me vsi gledajo postrani, mi vsaj kaj zrihtaj. Kakega boljšega prfoksa pa boljši urnik, recimo. Ne pa, da moram že tebe vsak dan gledat pa komentarje od sošolcev pa prfoksov poslušat. Pa še nobenga izmišljenega opravičila mi nočeš napisat.« (Nekam znano zveni, kajne, otroci moji?)

Resnični primeri otrok izmišljenih imen le grobo zarisujejo in tipizirajo ot(r)oke, ki jih učitelji srečujemo na svoji poti. Smisel članka ni predpis ali enciklopedija, ki bi za posamezni tip podala rešitev, saj so problemi drug z drugim neprimerljivi. Rada bi delila svoje opažanje, da so ti otoki pogosto predaleč na obzorju, da bi jih opazili, ali pa nemara tako blizu, da jih ne ločimo med seboj. Mimo nekaterih moramo pluti, ne da bi vrgli sidro. V sebi je treba najti občutljivost; ali – v besedju metafore – združiti dvojnost daljnogleda.

Marta Zabret poučuje matematiko na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku. Zahvaljuje se nedavnemu odličnjaku in sedanjemu sodelavcu Milanu Mandeljcu, ki ji je nudil oporo pri pisanju in brušenju tega sestavka.