Da Alenka Bratušek doslej še ni izkazala kakšnih omembe vrednih znanj in sposobnosti za evropsko komisarko, se strinjajo najbrž vsi razen nje, a zanimivo je, da je za večino, med katere na žalost spada tudi Miro Cerar, veliko večji problem to, da se je Alenka Bratušek za mesto komisarke samopredlagala.

To je baje v Sloveniji po novem nedopustno. Kandidati iz drugih evropskih držav so namreč vsi po vrsti še pred nekaj meseci okopavali svoje vrtne gredice in razmišljali o vpisu na tečaj modelarstva, ko so jih obvestili, da so njihovi vladni kadrovski strokovnjaki po dolgem izločitvenem procesu prišli do ugotovitve, da so prav oni najbolj usposobljeni za vodenje politike evropskega kmetijstva. Ali financ. Ali kulture. Zdaj še ne vedo, so jim rekli, a nekaj od tega boste zagotovo dobili v roke, in oni so sprva oklevali, nato pa vendarle pristali na to, da se žrtvujejo za prihodnost Evrope.

Tako si pri nas, kot kaže, predstavljamo to krasno Evropo in osramočeni pred njo spuščamo pogled predvsem zato, ker smo dovolili, da Alenka Bratušek sama presodi, da so enoletne izkušnje predsednice vlade iz Alenke Bratušek naredile vrhunskega strokovnjaka za »sve i svašta« in da je zato prav Alenka Bratušek najprimernejša kandidatka za komisarko.

Zdi se, da bi bili mnogi povsem zadovoljni, če bi Alenka Bratušek namesto Alenke Bratušek predlagala Janeza Potočnika ali Stojana Pelka ali Samuela Žbogarja ali Milana Cvikla ali Karla Erjavca ali Milana Zvera ali Lojzeta Peterleta ali v bistvu kateregakoli samooklicanega vseveda, in da nam pred to isto Evropo ne bi bilo prav nič nerodno, če bi Alenka Bratušek v Bruselj poslala kakega šalabajzerja par excellence, ki ni sposoben čuvati niti dveh narisanih ovc. Le sebe ne bi smela poslati, ker se to ne šika.

Večine namreč ves ta čas ni niti najmanj zanimalo, na kateri komisarski stolček bo sedel naš človek in kaj naj bi država Slovenija od njegovega mandata sploh imela, prav tako nas prav nič ne briga, koga za komisarje postavljajo druge države, čeprav je velika verjetnost, da med kandidati mrgoli alenk in tudi karlov, enako brezsramnih in samovšečnih, na podoben način samopredlaganih.

Politike se, če morda ne veste, ne igramo samo mi, ampak se jo igrajo povsod po svetu. Na Švedskem se Alenki Bratušek reče Carl Bildt, na Poljskem pa Donald Tusk. Morda ne premorejo čisto vsi evropski narodi takšne politične karikature, kakršen je naš prvi upokojenec, morda nimajo vse evropske države vodje opozicije v zaporu, a pohlepnih, oholih, bolestno ambicioznih, brezčutnih in nemoralnih ljudi je povsod na pretek. In nikjer ne manjka mikrobiologov, ki bi urejali finance, pravnikov, ki bi menedžirali kmetijstvo, ali avtoprevoznikov, ki bi poskrbeli za kulturo. Skromnost, samokritičnost in prizemljenost pač niso lastnosti politikov. Ne pri nas ne drugod.

Zato, drage razžaljene dame, dragi razjarjeni gospodje, izbira Alenke Bratušek ni ne škandal, ne nacionalna katastrofa, ne blamaža, ne tragedija. To je zgolj politika. In ljudje, ki se navkljub zlahka dokazljivi nekompetentnosti in šarlatanstvu vztrajno grebejo za najvišje in najodgovornejše položaje, niso nič drugega kot politiki.

Množična histerija glede samopredloga Alenke Bratušek za evropsko komisarko je bila zato povsem odveč, z vsem Cerarjevim moraliziranjem vred, saj se ni v vsem tem času v javnosti pojavil niti en sam predlog kandidata, ki bi bil zares strokoven in zares primeren, in so nam lahko le še enkrat več kot takšnega prodajali Janeza Potočnika.

Še bolj pa se je vse skupaj izkazalo za nepotreben in zlagan cirkus, ko smo skoraj istočasno dobili seznam novih ministrov, ki je poln takšnih in drugačnih alenk. A ker, recimo, Julijane Bizjak Mlakar za novo ministrico za kulturo uradno ni predlagala Julijana Bizjak Mlakar, profesorica matematike in zavarovalničarka, ampak jo je predlagala njena stranka, se zdaj delamo, da je to nekaj povsem drugega.

Če bo Miro Cerar nekoč prenehal zganjati politiko iz knjig za samopomoč, si bo moral priznati, da sta si zgodbi Alenke Bratušek in Julijane Bizjak Mlakar preveč podobni, da bi bilo razlikovanje med njima lahko kaj drugega kot golo oportunistično sprenevedanje. To pa ni nič drugega kot točno takšna izprijena politika, kakršno so v večji ali manjši meri uprizarjali vsi dosedanji predsedniki vlad, od Lojzeta Peterleta in Janeza Drnovška do Boruta Pahorja in, ja, Alenke Bratušek.

In lahko se to zdaj komu sliši absurdno, a Miro Cerar je na svojo in našo žalost svoj mandat začel točno tako, kot ga je končala Alenka Bratušek. Tako, da je postal politik.