Medtem ko je vse bolj tabloidna Francija vzhičena nad vrženo politično kostjo, je politična Francija zgrožena nad, kot je dejal premier Manuel Valls, »nezaslišanim« dejanjem 49-letne novinarke, ki ji sicer ne manjka masla na glavi, ko je še ne dolgo nazaj kot ljubica delala družbo Hollandu v njegovi nezakonski zvezi z nesojeno francosko predsednico Ségolène Royal. Po svoje upravičeno, kajti novinarji bi lahko, čeprav niso »družbenopolitični delavci«, vedeli, da samoljuben čustveni odziv ni tisto, kar se pričakuje od nekoga, ki je vendarle odgovoren javnosti, četudi prevaran.

A novinarji niso politiki, ki bi morali vedeti, da samoljubja ne gre postavljati pred odgovornost, ki so jo prevzeli nase, ko so stopili v službo ljudstva. Da ne bo pomote – nimam v mislih Alenke Bratušek, verjetne komisarke v bodoči ekipi Jean-Clauda Junckerja z že vseprisotno nalepko bolestnega samoljubja, ampak mandatarja za sestavo vlade Mira Cerarja. Ta je namreč tisti prevarani partner, ki se je prepustil čustvom, samoljubno pozabil na odgovornost, ki mu je bila zaupana na volitvah ter, resda ne v obliki spominov, ampak vsakdanjega ravnanja nespodobno obračunava z Bratuškovo in sramoti Slovenijo.

Tako kot Hollande, ki so ga paparaci ujeli na njegovih prešuštniških izletih, je bila tudi Alenka Bratušek takoj po nedvoumno slabem rezultatu na julijskih volitvah ujeta v koketiranju z že izbranim novim predsednikom evropske komisije. Ob robu neuspešnega kadrovskega vrha EU, 16. julija, je tako na vprašanje STA, ali na komisarskem mestu vidi sebe, odgovorila, da to ne bo tema Evropskega sveta in da se o tem še ni pogovarjala z nikomer, tudi doma ne. Sledila je precej čudna zahteva socialnih demokratov, naj predsednik države poišče strankarsko soglasje o predlogu komisarja (kar je sicer vladna naloga), teden kasneje pa je iz vladne palače prišla novica, da komisarja ne bodo izbirali brez sodelovanja stranke Mira Cerarja. No, tik pred neobvezujočim rokom za oddajo predlogov je iz bruseljskega zakulisja prek STA pricurljalo, da si je Juncker zaželel Bratuškovo, njena kandidatura naslednji dan pa ni bila izraz samoljubja, ampak zgolj priznanje političnega prešuštva, ki se je najverjetneje resda začelo takoj po parlamentarnih volitvah.

Da se slovenska tabloidna javnost nad tem še vedno naslaja ali zgraža, je povsem normalno. Ko to počne politična, pa je nezaslišano, čeprav pri nas zelo pričakovano. Ne čudi torej, da je bil prvi poskus – ne Bratuškove, ampak kar vlade – prešuštvo prikriti, čemur se je nastopaško odrekel veliki »moralist« izginule parlamentarne stranke Gregor Virant, sta pa zato odejo čezenj intenzivno vlekla druga dva koalicijska partnerja. Razočarala je zato drža že takrat nedvomnega mandatarja za sestavo nove vlade, ki je s podobno ihto kot protikorupcijska komisija reagiral na tabloidno kukanje pod to odejo in pri tem kazal nepotrebno odločnost, ki mu sicer vsaj za zdaj ni odlika.

Cerar je imel priložnost, da se zahvali za dani mu trenutek, v katerem bi izkazal državniško in ne zdraharsko držo, a je podlegel sindromu užaljenega partnerja, namesto da bi Junckerju in njegovi izbranki zaželel srečo na novi poti. Ali pa bi bil vsaj tiho, kajti trenutek je bil, preprosto po Jacquesu Chiracu, primeren tudi za to. Zamudil je oboje in še več kot to. Z vsakim nadaljnjim užaljenim korakom je dokazoval trmo in ne preudarnosti in odločnosti, ki se zahteva od vodje izvršne oblasti v neki urejeni državi.

V opravičilo se mu šteje, da je na volitvah zmagal s pridigami o morali in ne nekim političnim programom. Posledično ga ta morala drži za vrat v sprevrženi obliki puritanskega moraliziranja, česar se je očitno zavedel po dveh pogovorih z Junckerjem. Rezultat je ta, da se je od prvega z izrecno podporo Karlu Erjavcu (večkrat dokazanemu političnemu prešuštniku) in Tanji Fajon (brez izkušenj v izvršni oblasti) do drugega nekoliko ohladil in novemu predsedniku evropske komisije prepustil izbiro. Za časten korak nazaj od samoljubne idealne moral(istič)ne podobe je dobil »zagotovila, da bo komisar (lahko zapišemo Bratuškova?) iz Slovenije vodil pomemben resor in imel vpliven položaj v komisiji«. Prevedeno v razumljivejši jezik dežurnih moralistov: gala poroka bo izbrisala prešuštvo.

In bi ga, če ne bi Cerar že prej naredil osnovne politične napake z izključitvijo sorodne, tudi na osebnem imenu stoječe stranke zaradi moralističnih in ne moralnih vzrokov. Politika ni prostor za moraliziranje – to lahko sodi na prižnice – še posebej, ko je govora o izvršni oblasti, ki je zadolžena za trezno oceno družbene realnosti in splošen družbeni napredek. Da je naša realnost docela zdraharska, zdaj zagotovo vedo tudi v Bruslju, kot tudi, da zdraharstva novi premier nima namena krotiti, ampak ga nespretno dopolnjuje. V križarskem pohodu na tisto, kar je politika. Saj veste, k...

Prav to ga navsezadnje lahko tudi reši, če bo Juncker (ali namesto njega evropski parlament) ugotovil, da mu Bratuškova ni več ljuba. In če bo spisala spomine ter se sama diskreditirala.