Okoljevarstveniki zatrjujejo, da potrošniška družba, kot jo poznamo danes, nima več prihodnosti. Ali pa nas bo pogubila. »Rastoča svetovna populacija in vse večje potrošniške zahteve ter vse manjše zaloge naravnih virov jasno kažejo, da bo treba bodisi spremeniti način našega delovanja bodisi trpeti posledice, kot so tudi vojne in lakota. Večina vojn po svetu že poteka zaradi naravnih virov, cene hrane in surovin rastejo,« je za Dnevnik lani jeseni pojasnjeval Joan Marc Simon, direktor fundacije Zero Waste Europe. Ta spodbuja širjenje strategije »nič odpadkov« (Zero Waste) in ponuja podporo lokalnim skupnostim, ki jo že izvajajo. »Naša želja je vzpostaviti družbo, v kateri bodo izdelki oziroma njihove sestavine ostali v sistemu in krožili po njem, torej se jih ne bo zavrglo, temveč bodo vedno predstavljali surovino za neki nov proizvodni proces.«

Tudi pranje ni nedolžno

To velja tudi za na prvi pogled tako nedolžno stvar, kot so plenice. Odpadne plenice za enkratno uporabo predstavljajo dva do tri odstotke vseh odpadkov iz gospodinjstev, v mešanih ostankih pa dosegajo tudi do 14 odstotkov, opozarjajo Ekologi brez meja, nacionalna Zero Waste organizacija v Sloveniji. »Otrok do kahlice porabi okvirno 5000 plenic za enkratno uporabo, kar letno predstavlja 874 kilogramov odpadkov, ki večinoma končajo na odlagališčih, kjer razpadajo od dvesto do petsto let. Po statističnih podatkih se je v Sloveniji leta 2012 rodilo 21.938 otrok, ki bodo plenice uporabljali povprečno 2,5 leta. Tako lahko grobo ocenimo, da letno nastane preko 38.000 ton odpadnih plenic, njihovo odlaganje pa nas vsako leto stane več kot 3,8 milijona evrov. Za odpadne plenice namreč ne velja podaljšana odgovornost proizvajalca, kar pomeni, da nakupna cena plenic ne vključuje stroškov ravnanja z njimi potem, ko postanejo odpadek. Ta strošek v celoti nosijo gospodinjstva,« računajo ekologi. Odpadnih plenic za enkratno uporabo namreč ni mogoče kompostirati ali reciklirati, saj so sestavljene iz različnih materialov: plastike, bombaža, ostankov krem in fekalij.

Pa so njihovi učinki na okolje res tako strašljivi? Britanska vladna okoljska agencija v primerjavi s pralnimi plenicami (v tako imenovani analizi življenjskega cikla oziroma LCA-analizi) ugotavlja, da ne. Čeprav je proizvodnja in razgradnja plenic za enkratno uporabo res bolj škodljiva za okolje, lahko te učinke izniči ali celo preseže poraba energije, ki je potrebna za pranje in sušenje pralnih plenic. Obe vrsti plenic imata tako načeloma podobne učinke na okolje, ki so v dveh letih in pol uporabe pri enem otroku glede na prispevek h globalnemu segrevanju in izkoriščanje neobnovljivih naravnih virov primerljivi z 2100 do 3500 kilometrov dolgo avtomobilsko vožnjo.

Imajo pa pri pralnih plenicah starši možnost občutno znižati njihov vpliv na okolje s sušenjem na zraku namesto v sušilnem stroju, s pranjem pri največ 60 stopinjah Celzija in v polnem pralnem stroju, ki naj bo energetsko čim bolj učinkovit...

Tistim, ki jih to vendarle ne prepriča, Simon v skladu s strategijo »nič smeti« obljublja novo pot. Spremenjen izdelek. Na trgu je sicer že mogoče kupiti biološko razgradljive plenice za enkratno uporabo, ki jih je mogoče kompostirati. Toda okoljevarstveniki jih ne priporočajo, saj po evropskih izkušnjah presegajo količine cinka, ki so dovoljene v kompostu za neomejeno uporabo, poleg tega pa tako kot druge plenice za enkratno uporabo vsebujejo natrijev poliakrilat, ki ga ni mogoče kompostirati. »Obstajajo izdelki, za katere še nimamo boljših rešitev, toda tudi te se bodo kmalu pokazale,« napoveduje Simon.

Dol s plastičnimi vrečkami!

Če se zagovorniki ideje o svetu brez odlagališč zavedajo, da nekaterih sodobnih praks vendarle ne bo mogoče ukiniti čez noč, pa tega razumevanja ne kažejo za enega glavnih simbolov potrošniške družbe – navadne plastične nakupovalne vrečke. Kot pravijo, veliko bolj sprejemljive alternative v obliki biološko razgradljivih vrečk ali tistih iz blaga že obstajajo.

Toda LCA-analiza britanske okoljske agencije kaže, da so navadne plastične nakupovalne vrečke lahko okolju prijaznejše kot katere druge. Za vse nakupovalne vrečke velja, da okolje najbolj obremenjuje poraba materialov, vode in energije za njihovo izdelavo, ne pa toliko transport, embalaža ali ravnanje z njimi, ko postanejo odpadek. Daleč najmanj naravnih virov je potrebnih za izdelavo navadne plastične nakupovalne vrečke, zato mora potrošnik za nadomestitev te prednosti vrečko druge vrste uporabiti toliko večkrat. Ob enkratni uporabi navadne nakupovalne vrečke mora za manjši prispevek h globalnemu segrevanju papirnato vrečko uporabiti najmanj trikrat, vrečko iz blaga pa 131-krat, pri čemer vsaka ponovna uporaba plastične vrečke pomeni še enkrat toliko ponovitev za druge vrečke: ob trikratni uporabi plastične vrečke je treba torej za boljši okoljski učinek papirnato vrečko uporabiti devetkrat, vrečko iz blaga pa 393-krat. Če plastično vrečko posameznik po enkratni uporabi namesti v koš za smeti, pa mora papirnato vrečko uporabiti najmanj sedemkrat, vrečko iz blaga pa 327-krat. Biorazgradljiva vrečka ob takšnem ravnanju izgubi konkurenčni boj zaradi prihranka virov, ki jih ni treba uporabiti za izdelavo vrečke za smeti.

Poleg tega je tako kot pri drugih izdelkih tudi pri odločanju za ali proti navadni plastični vrečki pametno upoštevati še druge dejavnike, kot so stroški, uporabnost, varnost, zanesljivost, učinkovitost in dostopnost izdelka. Ameriška profesorja prava in ekonomije Jonathan Klick in Joshua D. Wright sta tako v svoji študiji denimo ugotovila, da se je, potem ko so leta 2007 v ameriškem San Franciscu velikim trgovcem prepovedali prodajo plastičnih nakupovalnih vrečk, povečalo število obiskov urgence in smrtnih žrtev zaradi okužbe z bakterijo E.coli. V primerjavi z drugimi okrožji, ki tega ukrepa niso uvedla, se je število urgentnih primerov in smrtnih žrtev podvojilo.

Ta porast sta avtorja pripisala povečani uporabi nakupovalnih vrečk za večkratno uporabo, narejenih iz blaga oziroma platna, v katerih se lahko nabirajo koliformne bakterije. Čeprav ljudje vsakodnevno prihajajo v stik z umazanijo, je E.coli v nakupovalnih vrečkah še posebej problematična, ker prihaja v stik s hrano in preko nje v človeka. Tveganje za okužbo je še večje, so ugotovili raziskovalci, ker ljudje tako za meso kot za sadje in zelenjavo uporabljajo iste vrečke za ponovno uporabo, ker teh ne perejo, še bolj sporna pa je praksa shranjevanja vrečk v avtomobilu, saj se tam bakterije razmnožujejo še hitreje.

Medtem ko zagovorniki navadnih plastičnih vrečk v njihov prid poudarjajo, da so lahke, vzdržljive, močne, poceni in ščitijo izdelek tudi pred zdravju škodljivimi organizmi, tudi okoljevarstveniki opozarjajo, da je pri njihovi uporabi treba gledati širšo sliko. »Splošno je znano, da nam bo na dolgi rok zmanjkalo nafte. Poleg tega se ta, če gori, pretvarja v CO

2

, mi pa jo želimo obdržati pod zemljo. Družba, ki ceni materiale, ker jih primanjkuje, te uporablja dolgo ali pa tako, da po koncu uporabe izginejo. Plastika je zelo dober material: je lahka, odporna, poceni, toda razgrajuje se stoletja dolgo. Z industrijskega vidika bi bilo ta material treba uporabiti za izdelke z dolgo življenjsko dobo, in ker ima plastika svojo vrednost, bi se jo moralo dati reciklirati. Torej nima smisla proizvajati plastičnih vrečk, ki bodo kljub vsem tem kvalitetam plastike uporabljene samo enkrat za deset minut. Plastične vrečke po mojem ne bi smele biti tako poceni, kot so, hkrati pa bi morale biti popolnoma biološko razgradljive,« opozarja Simon.

Po toskanskih stopinjah

Izrinjanje izdelkov, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti, popraviti, kompostirati ali reciklirati, iz obtoka, pa je le eden od stebrov strategije nič odpadkov. Tesno se povezuje z osnovnim ciljem preprečevanja nastajanja odpadkov, ki stremi k proizvodnji trajnejših izdelkov, ki jih posameznik ne bo kar takoj zavrgel, temveč jih bo enostavno vzdrževal in popravljal. Hkrati strategija od proizvajalcev zahteva, da zmanjšujejo embalažo in se recimo znebijo vsaj enega od dveh ovitkov, v katere so zaviti piškoti, ali pa izdelke prodajajo v razsutem stanju, torej sploh brez embalaže.

S preprečevanjem nastajanja odpadkov se celo v primerjavi z recikliranjem drastično znižujejo emisije toplogrednih plinov. Če bi namesto recikliranja ostankov hrane preprečevali njihovo nastajanje, bi emisije ogljikovega dioksida zmanjšali tudi za desetkrat, ugotavljajo škotski zagovorniki strategije nič odpadkov. Prekomerno nastajanje odpadkov bi zato moralo biti kaznovano, naravni viri bolj obdavčeni, v cene izdelkov pa vključeni vsi stroški zaradi onesnaževanja okolja, odlagališč odpadkov, sežigalnic..., ki zdaj niso.

Za uresničevanje strategije nič odpadkov je vitalnega pomena tudi čim uspešnejše ločeno zbiranje odpadkov. Kajti samo tako je mogoče ohranjati uporabnost odvrženih materialov. »Lokalne skupnosti po Evropi, vključene v shemo 'nič odpadkov', dokazujejo, da je mogoče reciklirati 80 do 90 odstotkov ločeno zbranih odpadkov, kar pomeni manj kot sto kilogramov mešanih komunalnih odpadkov na osebo,« pravijo v Zero Waste Europe.

Za zgled izpostavljajo toskansko mesto Capannori, ki je leta 2007 kot prva lokalna skupnost v Evropi sprejelo strategijo nič odpadkov in odločilo, da odlagališča na smetišče zgodovine pošlje do leta 2020. Ker so se želeli izogniti gradnji sežigalnice, so morali zmanjšati količine svojih odpadkov, zato so v mestu organizirali njihovo ločeno zbiranje od vrat do vrat. Nato so pred dvema letoma v nekaterih delih občine uvedli še plačevanje odvoza glede na dejanske količine mešanih ostankov odpadkov, kar spremljajo preko mikročipov in nalepk na vrečkah s smetmi. Delež ločeno zbranih odpadkov se je na teh območjih zvišal do 90 odstotkov, na ravni celotne občine pa znaša 82 odstotkov.

Lokalne oblasti trdijo, da zasluge za tako visoke deleže nosi pravočasno in aktivno posvetovanje s prebivalci, s katerimi so stopili v stik še pred uvajanjem novosti, vsa gospodinjstva so prejela tiskane informacije, ob uvedbi ločenega zbiranja pa so jim prostovoljci skupaj z zabojniki dostavili še natančna navodila o pravilnem ločenem zbiranju.

Sistem je s prihranki pri odlaganju in prodajo ločeno zbranih materialov postal ekonomsko neodvisen in je leta 2009 lokalnemu proračunu prihranil dva milijona evrov. Oblast prihranke usmerja v izboljšave sistema in investicije v infrastrukturo. Toda za same prebivalce je morda celo pomembneje, da so tudi cene odvoza smeti padle za 20 odstotkov. S sistemom, ki je pripomogel tudi k odprtju 50 novih delovnih mest, je zadovoljnih visokih 94 odstotkov prebivalcev.

Kavne kapsule na zagovoru

Eden najuspešnejših elementov omenjenega sistema je kompostiranje na domu, ki ga je občina spodbudila tudi z delitvijo brezplačnih kompostnikov in organizacijo brezplačnih delavnic o pravilnem kompostiranju. Gospodinjstva s tem svoje položnice za odvoz odpadkov znižajo za deset odstotkov. Mestna uprava pa že načrtuje tudi prvo napravo za pridobivanje biogoriv iz odpadkov.

Da so se res kompleksno lotili problematike odpadkov, kažejo še nekateri dodatni projekti. Tako je občina ustanovila raziskovalni center, v katerem ugotavljajo, zakaj v zabojnikih za mešane odpadke še vedno ostaja 18 odstotkov vseh smeti. Med drugim so med njimi našli velike količine plastičnih kavnih kapsul. Sestali so se s proizvajalci, kot sta Nespresso in Illy, da bi jih spodbudili k razvoju biološko razgradljivih različic oziroma kapsul, ki bi jih bilo mogoče reciklirati. Proizvajalci že začenjajo z raziskavami. Zaradi velikih količin plenic za enkratno uporabo v mešanih odpadkih pa je mesto staršem ponudilo nakup subvencioniranih pralnih plenic.

Občina je odprla tudi center ponovne uporabe, v katerem – če je potrebno – popravljajo oblačila, obutev, električne aparate in pohištvo ter jih prodajajo socialno šibkejšim. Hkrati ponujajo tečaje šivanja, tapeciranja in obdelave lesa, da bi vrednote in prakso ponovne uporabe razširili, kot je le možno.

Poleg tega so uvedli davčne spodbude za lokalna mala podjetja, ki izdelke prodajajo v razsutem stanju, kupci pa z njimi napolnijo svoje lastne embalaže, ki jih prinesejo od doma. V eni takšnih trgovin v Capannoriju stranke izbirajo med več kot 250 lokalnimi prehrambnimi izdelki. V mestu so odprli dva mlekomata, ki ju polni lokalna kmečka zadruga, spodbujati pa so začeli tudi uporabo vode iz pipe pred ustekleničeno vodo – Italijani namreč sodijo med največje evropske potrošnike ustekleničene mineralne vode. Iz javnih zgradb, tudi šol, so umaknili jedilni pribor za enkratno uporabo, vsem gospodinjstvom in podjetjem pa so razdelili nakupovalne vrečke iz blaga.

S takšnimi potezami je mesto količino nastalih odpadkov znižalo za 39 odstotkov – z okoli 700 kilogramov na osebo leta 2004 na približno 430 kilogramov leta 2012. Količina mešanih komunalnih odpadkov pa je s 340 kilogramov na prebivalca leta 2006 padla na 146 kilogramov leta 2011.

Dobra slovenska startna pozicija

Prve štiri slovenske občine, Borovnica, Log-Dragomer, Vrhnika in Ljubljana, ki bodo v mrežo »Brez odpadkov« vstopile v ponedeljek, imajo mnogo boljša izhodišča. Prve tri so vključene v enoten sistem ravnanja z odpadki, ki ga izvaja vrhniška komunala, v njih pa trenutno nastaja 333,72 kilograma komunalnih odpadkov na prebivalca letno. Od tega jih ločeno zberejo 76,13 odstotka, med mešanimi odpadki pa konča 80 kilogramov letno na prebivalca. Povprečen prebivalec prestolnice medtem pridela nekaj več kot 284 kilogramov odpadkov letno, od tega jih loči preko 57 odstotkov, med mešanimi odpadki pa konča nekaj več kot 120 kilogramov na prebivalca letno.

Prve tri občine so si do leta 2020 po pojasnilih Ekologov brez meja postavile cilj nastale letne količine odpadkov na prebivalca zmanjšati na 300 kilogramov, delež ločenega zbiranja dvigniti do najmanj 80 odstotkov in mešane ostanke znižati na 70 kilogramov na prebivalca letno. Ljubljana pa želi več kot 80 odstotkov odpadkov zbrati ločeno do leta 2035, medtem ko naj bi količina mešanih komunalnih odpadkov do takrat padla pod 50 kilogramov na prebivalca. Njeni vmesni cilji za leto 2025 pa so znižati količine nastalih odpadkov na 280 kilogramov na prebivalca letno, povečati delež ločenega zbiranja na 78,57 odstotka in znižati količino mešanih ostankov na 60 kilogramov na prebivalca letno.

Te cilje nameravajo občine doseči z zmanjševanjem količin zavržene hrane, spodbujanjem ponovne uporabe (podobna centra kot v Capannoriju že stojita tako v Ljubljani kot na Vrhniki), preprečevanjem nastajanja odpadkov, uporabo pralnih plenic in spodbujanjem lokalne samooskrbe.

Kakšni bodo dejanski ukrepi v praksi, naj bi izvedeli kmalu, so pa Ekologi brez meja že sporočili, da je vrtec Vrhnika s septembrom otroke od enega do treh let starosti že začel povijati v pralne plenice. V predhodni anketi je njihovo uvajanje podprlo 70 odstotkov anketiranih staršev, so se pa tudi v medijih že pojavila njihova pojasnila, da časa, da bi kaj takega počeli tudi doma, vendarle nimajo. V isti anketi, v kateri je sodelovalo 117 staršev, so ekologi ugotovili, da jih osem odstotkov pralne plenice sicer doma že uporablja.

Te lahko prinašajo še eno resno posledico. »Morda se zdi smešno, toda mleko v prahu, industrijske kašice in plenice za enkratno uporabo so bili vse koraki na poti k osvobajanju žensk,« v svoji knjigi Konflikt, ženska in mati (Le conflit, la femme et la mère,‎ 2010) piše francoska feministka Elisabeth Badinter. Okoljevarstvenim gibanjem očita, da z ideologijo nazaj k naravi, preko katere spodbujajo dojenje, lastno pripravo lokalno pridelane hrane in uporabo pralnih plenic, ženske spet potiskajo za štedilnik.