Skriti motivi vzgojnega tepeža

Previsoka pričakovanja staršev do sebe

Prepričanje, da gre pri udarcih za »vzgojo«, ima svoj skriti psihološki smisel. Velik del težave je v nerealnem ponotranjenem prepričanju staršev, ki predpostavlja, da dober starš nikoli ne »izgubi živcev«, kar pomeni, da v odnosu do otroka nikoli ne deluje pod vplivom močnih čustev. Še več, dober starš si očitno ne bi smel dovoliti niti začutiti jeze (ali besa) ob otrokovem vedenju. Ta ponotranjeni (družbeni) ideal, ki implicira previsoke zahteve do sebe, sili starša, da zanika svoja čustva, s tem pa zanika svojo (nepopolno) človeškost. Zanikanje lastne človeškosti ima paradoksalne posledice, saj pripelje do svojega nasprotja: do, bolj ali manj, človeško brezčutnega ravnanja z otroki.

Življenjsko dejstvo je namreč, da se je nemogoče izogniti neprijetnim čustvom, kot je jeza, v vseh situacijah, kjer smo v odnosih z ljudmi. Glede na posebnosti, ki so lastne otrokom, pa je to sploh naravno in pričakovano (trma, impulzivnost, netaktnost, neracionalnost itd.). V teh psiholoških dejavnikih, ponotranjenih prepričanjih, tičijo razlogi, da presenetljivo veliko število odraslih vzgojo otrok razume na protisloven način, tako, da se njihova načela razlikujejo od dejanskosti: »Sem (načelno) proti nasilju nad otroki, ampak ena po riti (ali po prstkih) ali ena okoli ušes pa še ni nasilje, to je le del vzgoje.«

Tako mi je ena od mater, katerih otroci so zdaj že odrasli, malo jezna napisala: »A vi mene sploh razumete? Jaz sem proti nasilju nad otroki! Noben starš si sicer ne sme dovoliti, da bi izgubil živce in da bi ga otrok pripeljal do 'plafona'. Vendar, otroku je treba pokazati, kje so meje, če pa tega besedno ne razume, se mu to nakaže z eno po tazadnji.« Gre za klasično prepričanje, vzgojno normo, s katero se strinja velika večina slovenskih staršev. O sebi skušajo imeti pozitivno sliko, da niso nasilni in so proti nasilju nad otroki, kljub temu pa tolerirajo »eno po riti« ali »eno okoli ušes«. Zdi se, da je otrok kaznovan predvsem zato, ker mu je uspelo vzbuditi pri odraslem neprijetno čustvo jeze ali besa, saj si dober starš očitno ne sme dovoliti teh občutkov. Si pa zato lahko dovoli udarce, ki so zaviti v celofan »vzgoje«.

Z udarci zakrni (so)čustvovanje

Ta paradoksalna dejstva prinašajo težavo, saj je uganka, kako obvladati svojo jezo in bes, če se ju sploh ne smeš zavedati. Dejstvo je, da je čustvena energija jeze ali besa izredno močna, in če se jih ne zavedaš, te na koncu čustva obvladajo, namesto da bi ti obvladal njih. In impulzivna, pogosto nehotena posledica je udarec ali tepež otroka, kar pomeni, da se večina udarcev zgodi pod vplivom močnih čustev in ne v mirnem čustvenem stanju ali pod vplivom razumske presoje. Udarec, ki je plod zanikanja močnih neprijetnih čustev (jeze ali besa), je potemtakem reakcija v afektu in nima nobene zveze s tistim, kar imenujemo »vzgojni tepež«. Redki so odrasli, ki bi zmogli toliko brezčutnosti, da bi otroka tepli zgolj na hladen, metodičen način, brez čustev in v »vzgojne namene«.

To bi lahko pomenilo, da vzgojni tepež pri normalnih, čustveno uravnovešenih ljudeh sploh ne obstaja. Gre za posplošeni obrambni mehanizem racionalizacije in njegova naloga je, da zaščiti (nizko) samopodobo odraslega, ki se je odločil tepsti (svojega) otroka. Na ta način se starš tudi zaščiti pred občutki krivde, ker tepe svojega otroka, do katerega čuti nekje globoko v sebi močno ljubezen. Iz teh razlogov so se morali otroci pogosto opravičiti očetu (ali materi), potem ko jih je udaril (namesto da bi se on opravičil njim), saj je bilo lažje prenesti odgovornost za lastno napako na otroka kot prevzeti odgovornost zanjo. Ni pa to pošteno do otroka, zato so v taki družini dvomljive nekatere plemenite medčloveške lastnosti: poštenost, resnicoljubnost in pravičnost.

Kot je menila že Ellen Key, »dokler se beseda udarec sploh omenja v neki družini, ne more biti pri otroku popolne iskrenosti in poštenja. Le tam, kjer se otrok nikoli ne tepe, je lahko uresničena prva zapoved, da se ne naredi bližnjemu nič takega, da bi ga prizadeli.«

Glavni problem je torej v ravnanju staršev z lastnimi neprijetnimi čustvi. Žalostna posledica teh obrambnih mehanizmov, s katerimi starši ščitijo sebe in svojo samopodobo, je, da zakrni tudi velik del njihovega čustvovanja, predvsem sočutja, ki bi se naravno pojavilo, kadar povzročamo bolečino drugemu človeškemu bitju, še posebej, če to počnemo nekomu, ki ga tako močno ljubimo, kot ljubimo lastnega otroka. Žal s tem, ko ne čutimo več pristnega sočutja do otrokove bolečine, tudi ljubezni v polnem pomenu ne čutimo več. Podobno pa tudi otrok, ki ga občasno ali redno tepemo, ne more več v polnosti čutiti naravne ljubezni do nas kot njegovega starša (čeprav bodo otroci, ki še vedno hočejo ugoditi staršem, pogosto trdili drugače, tudi ko odrastejo).

Naravno dana brezpogojna ljubezen do staršev, ki jo čuti vsak otrok, na ta način postopoma odstopa mesto bolečemu spletu različnih neprijetnih, a potlačenih čustev, jezi, besu, žalosti, razočaranju, občutku izdaje itd. Razlog za to je tudi v tem, ker je otrokom v večini prepovedano, da bi izražali jezo nad svojimi starši, kadar so tepeni (četrta božja zapoved), zato to nujno rezultira v tlačenje (represijo) čustvovanja. Uresničuje se žal tisto, kar je omenjala že Alice Miller, da udarci »zapirajo srce«, ubijajo ljubezen. Velik naravni potencial ljubezni in globoke medsebojne naklonjenosti med starši in otroki se na ta način uničuje, zato je »za odnose med starši in otroki značilno večno pomanjkanje globoke ljubezni in naklonjenosti«(E.K.).

Le starši, ki si dovolijo stik s svojimi resničnimi čustvi, bi lahko dojeli, da v bistvu ni nobene razlike med telesnim nasiljem in telesnim kaznovanjem. Tako pa je »ena po riti« tako globok del tradicionalne kulture, da je postala neločljivi del nacionalne folklore in se nihče več ne sprašuje o etični upravičenosti tega početja.

Biti jezen je človeško

Vsi, ki smo imeli (in imamo) otroke, dobro vemo, kako je včasih težko z njimi, ko so majhni, sploh okoli tretjega leta, ko so neverjetno trmasti in je njihova volja tako močna, da jih ne moremo premagati, razen fizično. Ali ni naravno, da nas otrokova trma včasih razjezi, in to močno? Seveda je. Čustva so v redu, jeza je normalen notranji odziv na nekatere situacije v odnosu z otrokom, ni pa nujno v redu vsako ravnanje pod vplivom teh čustev. Udariti otroka ni v redu, je škodljivo tako za otroka kot za naš odnos z njim. Uničeno zaupanje je med najhujšimi posledicami udarcev.

Ellen Key je že leta 1908 pisala o tem, da če bi naredili statistiko o »izgubljenih sinovih«, bi gotovo bilo med njimi več takih, ki so jih v otroštvu roditelji tepli, kot tistih, do katerih so bili nežni. Menila je, da škodljive psihične in fizične posledice tepeža na otroku niso nujno takoj vidne, toda »brutalni ukrepi, kot so udarci, delujejo na številne procese, ki se odvijajo v duši otroka, na mračna in kompleksna dogajanja, kakor tudi na senzibilna občutenja, ki jih ta brutalnost uničuje, in zaradi tega nimajo konstruktivne vzgojne moči«. Tudi »roditelj sam, ki tepe otroka, postaja vse bolj demoraliziran in vse bolj neumen, ker ga to ne vodi k razmišljanju in ne razvija njegove inteligence in potrpljenja, temveč grobost«(E.K.).

Še vedno ni prav veliko staršev, ki bi se jim zdelo bolj smiselno zavestno učiti bolj zdravih, zaupljivih, ljubečih odnosov (zdrave in nenasilne komunikacije) z lastnimi otroki kot krčevito braniti nasilne metode, ki so jih nezavedno privlekli iz svojih primarnih družin. Če drži, kot meni Millerjeva, da kritičnost do lastnih staršev lahko vzbudi strah pri otroku, da bo kaznovan, potem tudi drži, da starši, ki se jim zdi vzgojni tepež samoumeven, v čustvenem smislu niso resnično odrasli.

Kritično bi morali ozavestiti vzorce in nasilna ravnanja svojih staršev in razviti sočutje do sebe, ko so v otroštvu starši z njimi slabo ravnali (tudi zgolj z ignoranco njihovih čustev in potreb). Le tako bi postali bolj blagi in manj zahtevni do samih sebe. Ko bi sprejeli svoja čustva kot del svoje človeškosti in se nehali mučiti s previsokimi pričakovanji do sebe in otroka, bi lahko odprli pot kvalitetnemu izboljšanju odnosa s svojim otrokom in ga naredili manj stresnega.

Postopoma bi se lahko približali tistemu, kar bi moralo biti temelj odnosov med otroki in starši: pristna človeška bližina in globoka medsebojna naklonjenost in spoštovanje. Niso čustva tista, ki nam povzročajo probleme, kot radi mislimo, probleme nam povzroča zanikanje, da jih sploh imamo.

MAG. ZVONE KRUŠIČ