Vse verodostojne študije so pokazale, da je marihuana neskončno manj toksična kot alkohol (smrtne doze z njo praktično ni mogoče doseči), da ni zanesljivo dokazano, da bi vodila v odvisnost, in da bistveno manj prispeva k nasilnemu ali neodgovornemu ravnanju kot alkohol. Obstajajo številni podatki o njenem lajšanju domala vseh simptomov, ki spremljajo različne bolezni, pa tudi o zdravilnih učinkih na te bolezni, vključno z duševnimi boleznimi in rakom. Najmanj ena razmeroma verodostojna študija je pokazala trend k manjši pogostosti pljučnega raka pri rednih kadilcih marihuane. V laboratorijskih razmerah se je pokazalo, da kanabis uničuje rakave celice tako, da jim vrne izgubljeno umrljivost, ki jo imajo normalne celice. Po mnenju kritičnih znanstvenikov je sicer verodostojnih dokazov o zdravilnih učinkih premalo (kar ni čudno, saj restriktivna zakonodaja znatno ovira tudi raziskave), je pa na kanabis končno vrgla oči tudi farmacevtska industrija, vendar ne na njegove naravne ekstrakte, temveč na proizvodnjo sintetičnih kanabinoidov. Pot do legalizacije bo zato še bolj ovirana, saj kanabisa kot proizvoda narave ni mogoče patentirati in bi ga lahko vsakdo gojil na vrtu. To pa je za korporacije še manj donosno kot izdelava zdravila za ebolo.

Vsekakor se odnos do marihuane spreminja in kljub mednarodnim konvencijam, ki marihuano še vedno uvrščajo med najbolj nevarne droge, skupaj s heroinom, se vse več držav od te obravnave odmika. Ne le Nizozemska, Portugalska in Češka. Urugvaj je kot prva država na svetu legaliziral konopljo, njegovega predsednika pa so lani predlagali za Nobelovo nagrado za mir. Prišel je med deset finalistov.

Po mnenju slovenske politike Slovenija ne potrebuje sprememb na tem področju, saj že sedaj spada med bolj liberalne evropske države. Dekriminalizirala je posest manjše količine konoplje za enkratno uporabo, še naprej pa prepoveduje gojenje konoplje v kakršnikoli količini, ob čemer si črni trg seveda mane roke. Iz zadnjega časa sta znani najmanj dve obsodbi na osem- in devetmesečno pogojno zaporno kazen zaradi gojenja konoplje, v obeh primerih manj kot desetih sadik.

Počasnost večine držav pri zmanjševanju omejitev pri uporabi marihuane je podobna tisti pri obratnem procesu: uvajanju omejitev pri uporabi tobaka. Več kot polovico 20. stoletja je tobačna industrija uspešno prepričevala politike, da dokazi o nevarnostih kajenja niso verodostojni. Celo danes, ko o tem nihče več ne dvomi, so omejitve zgolj simbolne, učinki pa tako majhni, da jih zagovorniki kajenja uporabljajo kot dokaz, da z omejitvami ni mogoče ničesar doseči. Kar pa ne velja za konopljo. Podobna dvoličnost obstaja pri alkoholu.

Zakaj je sploh bilo treba kriminalizirati marihuano po tisočletjih uporabe? Začelo se je seveda v ZDA, kjer je bila konoplja še konec 19. stoletja ena najpomembnejših industrijskih rastlin, iz katere so izdelovali večino tekstila, in napovedovali, da bo v nekaj desetletjih odpravila sečnjo gozdov zaradi potreb papirne industrije. Večina analitikov povezuje prepoved konoplje z rasizmom in zaščito korporacijskih profitov. Dejstvo, da so v ZDA opojne lastnosti konoplje prvi na široko uporabljali mehiški migranti, ki so med revolucijo preplavili jug ZDA, in da se je nato razširila med črnci, je pomenilo njeno smrtno obsodbo. Članki v tisku iz tistega obdobja so navajali, da je marihuana droga, ki povzroča največ nasilja v človeški zgodovini, da si zaradi kajenja črnci upajo gledati belce v oči in pohoditi njihovo senco, da ob njenem uživanju črnuhi mislijo, da so enaki belcem, in da pod njenim vplivom belec prej ko slej ubije brata, belka pa se vda seksu s črnci. Vsa ta propaganda pa ne bi zadostovala, če je ne bi za svoje potrebe uporabili različni močni lobiji: prepoved je koristila lesni in papirni industriji, novo razviti proizvodnji sintetičnih tkanin in farmacevtski industriji, pa tudi kriminalnim združbam in policiji kot nadomestilo za propadlo prohibicijo alkohola.

Konoplje ni mogoče razglasiti za malo manjše zlo, kot sta alkohol in tobak. Zaradi njiju umirajo milijoni, zaradi konoplje nihče. Nobenega razloga ni, da Slovenija ne bi odločneje krenila na pot njene legalizacije in regulacije proizvodnje in prodaje, in to tako za medicinsko kot rekreacijsko uporabo. Ne gre (zgolj) za denar, ki danes bogati kriminalne združbe, jutri pa bo davčne blagajne sosednjih držav, ki nas bodo prehitele, in ne gre (zgolj) za tisoče novih delovnih mest. Gre tudi za odpravo zla, ki se dogaja zato, ker prepoved proizvodnje in prodaje konoplje sploh obstaja.