Značilnost dogodka je seveda večkratna uporaba besede »brat«. V njunem primeru očitno vsakokratna. Punci sta evidentno v fazi, ko ju naslavljanje neznancev z besedo »brat« tako izpolnjuje, da to počneta stalno. Kar je dokaj običajno. Ne samo za najstnike, ampak nasploh. Ljudje lahko faze svojih življenj ločimo po tem, katere besede so nam bile v določenem obdobju ljube. In kot ti je kaka beseda ljuba, je ne moreš nehati uporabljati, dokler se je ne naveličaš ali se pač ne nalezeš ali si izmisliš nove. Prej je bil v obtoku »stari«, pa »prijatelj«, sedaj pač »brat«. Pri čemer je seveda težava, ko tako nagovoriš koga, ki se ne počuti ravno tvojega brata. Ali sina, kot se je zgodilo razvpitemu nogometnemu trenerju Miroslavu Čiru Blaževiću, ki malodane slehernega sogovornika, naj bo moški ali ženska, pokroviteljsko nagovori s »sine«. »Nisem tvoj sin. Imam svojega očeta,« mu je ob priložnosti nekoč odvrnil Cico Krajčar, prav tako nogometaš.
Poosamosvojitveni boom
A vrnimo se k bratu, besedi, ki je v slovenščini označitev osnovnega sorodstvenega razmerja presegla tako v Zdravljici (»Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét«, »brate vse, kar nas je«) kot v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer navajajo še, da so bratje lahko ljudje, sorodni po usodi ali mišljenju, pripadniki istega naroda, »vinski bratje«, »usmiljeni bratje« in podobno. Nenazadnje se z brat naslavljajo tudi menihi, medtem ko je pokojna legenda Nedeljskega dnevnika Ladislav Lesar ljube mu osebe rad naslavljal z »zemeljski brat«.
Vendar pa se beseda brat vsaj zadnje čase v ulični, recimo ji urbano mladostniški govorici ni uporabljala. V južni slovanščini, sploh v srbskem jeziku, pač: »Brate...« Kot take je tudi ni med gesli Razvezanega jezika. Torej v »prostem slovarju žive slovenščine«, ki so ga leta 2004 začeli ustvarjati pri Društvu za domače raziskave, čeravno ga dejansko ustvarjajo ljudje sami, torej vsi za definiranje »novih besed« zainteresirani državljani.
Tako je v teh letih 3700 gesel oziroma 2300 člankov prispevalo 1600 anonimnih piscev. »Kar je po mojem osnovna vrednota slovarja, da torej Slovenci delajo svoj slovar jezika,« pripomni Alenka Pirman, zadnje čase glavno poveljujoča v tem perspektivnem podjetju. Številčnost gesel in slengizmov priča, da je tvorba novih besed v slovenščini v poosamosvojitvenem času doživela boom ter še naprej ostaja proces neusahljivega tempa. Tudi zaradi tehnologije. SMS-sporočila, elektronska pošta in druge oblike sodobnega komuniciranja težijo k racionalizaciji besedičenja in tako k izumljanju novih besed. Kar je v slovenščini zaznaven proces toliko bolj, ker gre za dolga leta skrbno čuvan jezik.
Branko Gradišnik, pisatelj in prevajalec, prav na spletni strani Razvezanega jezika na koncu članka, v katerem opisuje tegobe prevajanja sočno uličarskega ameriškega besedila, ponudi svoj pogled na to, zakaj je slovenščina tako revna glede uličnih izrazov. Razlogi so po njegovem zgodovinski, izvirajo pa iz posebne situacije, ki je že pred stoletji bistveno ogrožala slovenski narod in jezik. Gradišnik meni, da bi brez vpeljave umetne knjižne slovenščine Slovenci zaradi izostanka osrednje domače oblasti skozi tisočletja postali konglomerat številnih sorodnih mininarodov v zametku.
»Iz (morda nezavednega) kolektivnega strahu, da bi slovenščina lahko spet razpadla, kulturno-jezikovna politika pri nas ne mara ne dialektov ne uličnega jezika in jima po svojih močeh brani vstop v glavne jezikovne tokove – v medije, v šole, v literaturo. Kakor je to po eni strani iz nacijotvornih razlogov razumljivo, je po drugi hromeče za slovenščino. Ne toliko za dialekte, kajti ti so razvojno bolj ali manj dozoreli in v getu rojstne hiše životarijo le še v svoji bolj ali manj petrificirani obliki. Še bolj žalostna je usoda uličnega jezika,« piše Gradišnik, ki pa obenem ponuja tezo, da zato, ker ulični elementi ne prehajajo zlahka v knjižni jezik, ulica niti ne čuti potrebe po kovanju novih izrazov.
Naj živijo vsi jeziki
Če kdo oziroma kaj, potem naj bi to njegovo tezo izpodbijal prav projekt Razvezanega jezika. Recimo raje, da poskuša izpodbijati. Kajti gre predvsem za besede oziroma izraze, od katerih je kakšen tudi že zaživel v kakšnem umetniškem besedilu, še najraje na filmu, vendar pa je državljan gledalec oziroma poslušalec prav tako lahko zaznal, da slengizmi prerado funkcionirajo kot vrinjenci, ki izrazito odstopajo od siceršnjega jezika. Kajti ulica ne samo, da uporablja svoje besede, ampak tudi stavke iz njih tvori drugače, nepravilno in nemalokrat nepopolno.
Zato je v tej državi nemara najtežje najti človeka, ki bi znal ubesediti klasično (torej tudi ne fužinsko) ljubljanščino. In jo potem tudi povedati. Kot je to znala gospa Mila Kačič. Na primer v To so gadi. Redki so tovrstneži. Bolj pogosto je, da pisci in govorci nekako ne zdržijo do konca v kurzu oziroma diskurzu ter ulično govorico pokvarijo z izrazi in skladnjo, ki je na ulici sicer ne najdeš.
V toliko je projekt Razvezani jezik dobrodošel. Že vpogled v vsega 70 in nekaj strani knjižne verzije »slovarja žive slovenščine« iz leta 2007 daje misliti, kako izrazito je slovenščina razdeljena na SSKJ verzijo jezika in jezik, ki se dejansko govori. Šele v omenjeni knjižni verziji so končno našli priznanje izrazi kot: biti v riti, biti v zosu, boga za jajca prijeti, ne imeti za burek, car, džek, faca, model, pokazati fakiča, odjebati, flancati, hudo, jebati ježa, scati kri, jebiveter, kurc te gleda, kaj dogaja, zadevati se, načvokanc, basa, đoint, domačica, milo za žajfo, nateg, ni da ni, obrati (do kosti), pofočkati se, priti k sebi, scati proti vetru, mehke cure, sončna uprava, štala, taška, uizi, ura je cajt, zakaj že, žežiti, žur, popizditis in še kaj.
Še širši nabor (več kot 4000 gesel) je na spletu, kjer prav tako naletimo na par standardov, kot so »dobiti nogo«, »dobiti okoli kepe«, »dvocevka«, »fukfehtar«, »frka« ali »feder« kot široko uporabljan izraz za denar. Ne glede na to, da želja po tvorjenju novega navrže marsikateri izraz, za katerega lahko sumiš, da bi znal obstati samo v pričujočem slovarju oziroma je uporabljen kvečjemu sporadično, načeloma slej ko prej velja, kar se je v prid projektu Razvezani jezik med drugim zapisalo dr. Marku Stabeju: »Na jezikovnem prizorišču zmagujejo nove sile: sproščenost, pristnost, samostojnost in samozavestnost. Vse to ne pomeni neke brezbrižnosti, pišmevuhovstva, kot radi svarijo poklicni pastirji. Nasprotno. Vse to omogoča ustvarjalnost pri oblikovanju besedil in sporazumevanju nasploh. Ne le v literaturi, temveč tudi v vsakdanji komunikaciji. Jezikovna norma je gotovo potrebna, vendar naj bo usklajena s sodobno podobo slovenskega jezika, s potrebami govorcev, predvsem pa mora biti jasna in dostopna. Hkrati pa naj živijo vsi jeziki, ki imajo kaj sporočiti. Kar nam prav zares manjka v slovenščini, je le jezikovna solidarnost: ne razumemo, da imajo pravico biti razumljeni tudi tisti, ki jezika ne znajo ali ne morejo uporabljati tako, kot si predstavljata Lepota in Pravilnost.«
