»Potrošnik mora biti ozaveščen o svojih pravicah in imeti samozavest, da jih zahteva. Mora pa tudi vedeti, da bo sistem njegove pravice zagotovil in ščitil. Prav ta zadnji pogoj v EU zelo šepa,« razlaga stanje projekta, ki je bil zgrajen na obljubljenih krepostih svobodnega trga. Njena pogled in sporočilo sta na trenutke presenetljiva, optimistična. Neumni argumenti, ne glede na to, kako glasni, je niti kanček ne zmedejo. Ve, od kod prihaja in za kaj se bori.

Prihajate iz organizacije, ki povezuje vse članice EU z gledišča potrošnikov. Kakšna unija je to?

Potrošniške kulture so zelo raznolike. A zelo očitno in za nas dobro je, da vse povezujejo tudi skupne želje: ljudje hočejo varno hrano, nočejo biti opeharjeni s strani bank, prav tako nočejo plačevati previsokih računov za telekomunikacijske storitve. To so le nekatera področja, na katerih lahko kot evropska organizacija najdemo soglasje med vsemi potrošniki Evrope. To je minimum, ki ga moramo zagotoviti po vsej EU. To zahteva sprejetje ustrezne zakonodaje in zagotovitev njenega uveljavljanja. Le tako bomo imeli evropski trg, prijazen do potrošnika.

V zadnjih letih slišimo veliko o konkurenčnosti in da so za potrošnika nizke cene glavno merilo, ki šteje... Ali to drži? Kako je kriza vplivala na vaše delo?

Hkrati se je zgodilo več stvari. Gospodarska kriza je povečala pritisk na institucije EU, da se na ukrepe za varstvo potrošnikov začne gledati kot na luksuz. Najpomembnejša prioriteta je, kako rešiti industrije in gospodarstvo, saj so to delovna mesta ljudi. A vendar raste zavedanje, da je nujno imeti potrošnike, ki zaupajo v trg in izdelke na njem. Drugače ne bodo hoteli kupovati, čutili se bodo opeharjene, trošenja ne bo in do problema konkurenčnosti bomo prišli z druge strani. Evropsko komisijo poskušamo prepričati, da je nujno zagotoviti varstvo potrošnikov, če želijo živahen in zdrav trg. Pri tem delujemo skupaj z okoljevarstveniki, saj so naša izhodišča in razmisleki zelo podobni. Na dolgi rok bodo visoki standardi dobri tudi za konkurenčnost evropskih industrij.

Ker poznamo zgodovino, vemo, da močna in jasna pravila vodijo k razcvetu inovacij.

Lep, star primer je zgodba o razvoju varnostnih pasov v avtomobilih. V šestdesetih letih jih ni bilo in v ZDA se je Ralph Nader, oče varstva potrošnikov, boril, da bi postali obvezni v vseh avtomobilih. Avtomobilska industrija je kričala, da jih bo to potisnilo v bankrot. A seveda jih ni. Danes si ne moremo predstavljati avtomobila brez varnostnega pasu. Avtomobilska industrija ni zato nič na slabšem, naprave in sistemi, ki povečujejo varnost avtomobila, pa so postali tržna in primerjalna prednost. Zato vztrajam, da močni zakoni vodijo industrijo v inovacije in s tem vsi pridobimo. Če industriji zapoveš varnejše izdelke, ali da mora tehnologija ponuditi odgovore na nove izzive, jo spodbudiš, da več vloži v razvoj inovacij. Potrošniki so varnejši in na boljšem, hkrati je industrija konkurenčnejša, tudi globalno, saj lahko ponudi najboljše, najvarnejše izdelke.

Oprostite, ampak v teh krajih slišimo predvsem, da regulacija duši inovativnost.

Seveda, ker prevladuje govorica industrije. Industrija ne mara pravil in strogih zakonskih zahtev. Manj ko je pravil, svobodnejši so. A vendar si vselej želijo biti drugačni od svojih tekmecev. Če imamo jasna, stroga pravila, ki od vseh v industriji zahtevajo enake standarde, potem to ne more biti prostor, kjer bi pridobili neupravičeno konkurenčno prednost. Avtomobili so danes mnogo varnejši in varčnejši pri porabi goriva kot pred leti, a zato ne dosti dražji. To je dokaz, da konkurenca deluje. Celotna industrija je pridobila pri kvaliteti avtomobilov.

Pa ste zadovoljni z delovanjem evropskega trga? So povsod enake možnosti za vse in zahteve do vseh?

Osemdeset odstotkov zakonodaje o varstvu potrošnikov izvira iz organov EU. Formalno so pravila v vseh članicah bolj ali manj enaka, a velikanska razlika obstaja na ravni uveljavljanja. To je resnični problem in razlike so ogromne, kar odpira vprašanje uspešnosti integracije. Četudi so vsa podjetja v EU zavezana k enakim pravilom in zahtevam, lahko ponekod goljufajo malo bolj, ker so nadzorni mehanizmi in službe za regulacijo trga neučinkovite ali jih celo ni. Podjetja te razmere zelo dobro poznajo. Imamo države z zelo učinkovitim in strogim sistemom, kjer sodstvo učinkovito uveljavlja in ščiti pravice potrošnikov, ki so dobro obveščeni, občutljivi za kršitve in zahtevajo od pristojnih služb, da natančno izvajajo nadzor nad ponudniki. Na drugi strani so države z zelo šibkim sistemom nadzora. In meja tu ni nujno vzhod-zahod.

Kaj je potem meja?

Najbolje delujoče službe za zagotavljanje zaščite pravic potrošnikov so denimo v Veliki Britaniji in Franciji. V Italiji je služba za nadzor trga dobra, a ji po kakovosti žal ne sledi inšpekcija za varnost živil... Tu je Ahilova peta EU; četudi imamo enaka pravila, so situacije in položaj potrošnikov ob koncu dneva popolnoma različni.

Kaj potem prinaša globalizirani trg, kjer so pravila in izhodišča še bolj neenaka? Imate sogovornike?

Razumeti in zapomniti si velja, da sta sedanje stanje in oblika globalizacije rezultat želje evropskih podjetij po zmanjšanju stroškov dela in proizvodnje. Zato so selila svojo proizvodnjo na Kitajsko, hkrati pa so hotela ohraniti tudi svoj delež in vpliv v Evropi. Sedaj so soočena z bumerang posledicami. Delokalizirala so proizvodnjo v kraje, kjer so stroški dela nižji, zdaj pa tarnajo, da so enako strategijo prevzemanja trgov privzela tudi kitajska in druga podjetja. V Evropi nimamo problemov zaradi konkurenčnosti. Če želi kitajska proizvodnja prodreti na evropski trg, mora izpolniti enake standarde kot evropska. Edina razlika so stroški dela, in to je velik globalni izziv. Evropski sindikati so na bojnih linijah, da bi zaščitili plače evropskih delavcev; ne s protekcionizmom, ampak z zahtevo, da se morajo plačilo in delovni pogoji izboljšati v drugih državah. Tu vidimo evolucijo z naraščajočimi plačami na Kitajskem, v Indiji in Bangladešu. Na neki točki bodo industrije ugotovile, da se jim delokalizacija, upoštevajoč analizo stroškov in koristi, ne izplača več.

Na zahodni fronti so razmere drugačne. Med EU in ZDA tečejo pogajanja o prostotrgovinskem in investicijskem partnerstvu (TTIP). Ta predstavlja velikansko nevarnost tudi na področju varstva potrošnikov, ki se je mnogi državljani in nacionalni politiki ne zavedajo. Večina jih vidi le trgovinski del sporazuma, a zraven bo tudi regulativno-korporativni del, ki bi lahko prinesel to, da bodo ameriški standardi, ki niso na enako visoki ravni kot evropski, vsiljeni evropskemu trgu in potrošnikom. Trenutno tretjino svojega časa posvečam temu problemu.

Sodelujete z ameriškimi združenji, ki glasno nasprotujejo tako transatlantskemu kot transpacifiškemu partnerstvu (TPP)?

Da. Ameriški kolegi nam posredujejo ogromno podatkov o dogajanju v Ameriki, mi pa njim o dogodkih v Evropi. Zaradi našega sodelovanja lahko predstavnikom industrije, ko nam rečejo, da so ameriški potrošniki z vsem zadovoljni in jih nič ne skrbi, odgovorimo, da to ni res. Na mizo lahko damo podatke. Tako smo od ameriških kolegov dobili raziskave, ki kažejo, da je v Ameriki mnogo več zastrupitev s perutnino kot v EU. Za nas so ti podatki izjemno dragoceni in od ameriške administracije jih zagotovo ne bi dobili. Vemo, da ameriškim potrošnikom ni vseeno, ali so v govedini hormoni in v hrani gensko spremenjeni organizmi (GSO). Informiranost in bogastvo informacij sta v Ameriki velika, a njihova lobistična moč je manjša, dostop in odnosi drugačni. Sama se pogovarjam s predstavniki industrije v Bruslju. Srečujemo se, včasih se strinjamo, včasih ne, a se spoštujemo. V Ameriki je boj ostrejši in odnosi bolj napeti.

Seže to sodelovanje tudi čez Pacifik oziroma Ural?

BEUC sodeluje z mednarodno organizacijo Consumers International, ki ima člane v 160 državah, tudi v Afriki in Hongkongu. A v Aziji je potrošniško gibanje še v povojih. Kulture potrošnikov, ki zahtevajo in izvajajo pritisk, še ni. Tudi v Evropi je stara šele šestdeset let. Njihovo sodelovanje je močnejše z Američani zaradi transpacifiškega partnerstva, o katerem se pogajajo že od leta 2005.

Še vedno pa smo v globalni tekmi proti dnu in se ne uravnava globalnih standardov navzgor?

Globalno se standardi zvišujejo, kar je naš cilj. Evropa ima visoke standarde in tudi v ZDA so visoki v primerjavi s Kitajsko ali Brazilijo. Tudi zato si želijo TTIP, ki bi geostrateško združil ogromno število potrošnikov in močneje vplival na globalne standarde. S tem se strinjamo. A opozarjamo, da samo zato še ne bi smeli znižati standardov v Evropi. Hočemo, da se ameriški standardi dvignejo na našo raven, in evropski na ameriško, kjer so njihovi standardi višji, denimo pri igračah. Seveda to evropski industriji igrač ne diši.

So države še vedno zainteresirane, da izvajajo nadzor in zahtevajo izpolnjevanje določenih standardov, ali bi najraje vse prepustile trgu?

Ko pride do varnosti potrošnikov in prisotnosti kemikalij, zaupanja v samoregulacijo trga zagotovo ni. A obstaja velikanska razlika med ZDA in Evropo. V Evropi želijo potrošniki stroga pravila in čim manj kemije. Za nas je pomembno, da se ohrani preventivnost sistema, kot ga imamo v Evropi. To pomeni, da dokler traja razprava med znanstveniki o posledicah določene kemikalije in o tem, ali je upravičen dvom v njeno neškodljivost, je ne sme biti na trgu. Na industriji je, da dokaže, da nevarnosti ni. V ZDA je sistem obrnjen. Izdelek je lahko na trgu, dokler se ne dokaže, da obstaja problem.

TTIP bo določal tudi uporabo endokrinskih disruptorjev, ki lahko zmotijo delovanje našega hormonskega sistema. Posledica je lahko tudi sterilnost. Prav je, da smo previdni in zahtevamo alternative, ki so mogoče in bolj varne. V Evropi je v kozmetiki na seznamu prepovedanih kemikalij 1300 imen. V ZDA jih je manj kot sto. TTIP lahko pomeni, da bodo izdelki, ki so bili doslej upravičeno prepovedani na evropskem trgu, sedaj dovoljeni. Tega nočemo.

V Bruslju ste registrirani kot lobistična organizacija. Vaša moč je vaša reprezentativnost. Imate izdelana razmerja moči? Koliko potrošnikov pretehta nad kolikšno vrednostjo industrijskih lobijev?

Ne gre toliko za številke kot za to, od kod prihajamo. Lobist nevladnih organizacij ima nasproti vsaj sto lobistov iz industrije. Mi predstavljamo 42 organizacij, ki niso nujno članske, a imajo v vsakem primeru stik s tisoči potrošnikov dnevno. Naši člani vedo, kaj se dogaja na trgu, in od tod izhaja moja legitimiteta – vem, kaj se dogaja na terenu. Moja kredibilnost pa temelji na tem, da zahteve, ki jih posredujem in zagovarjam, meni osebno ne prinašajo koristi. V Bruslju zastopamo javni, potrošniški interes.

Drugo pomembno taktično orodje je, da poskušamo biti neideološki. Naša stališča temeljijo na raziskavah. Za GSO ne bom trdila, da so škodljivi, ker tega z zadostno gotovostjo ne vem, bom pa opozarjala, da so nezaželeni. Vem, da jih približno tri četrtine potrošnikov ne želi, in zato zahtevam, da so vsi izdelki, ki vsebujejo GSO, jasno označeni.

Dokazom in podatkom vedno dodamo tudi svoje predloge in rešitve. Če so na mizi novi standardi, povemo, zakaj se nam ne zdijo dobri in kako bi jih lahko izboljšali. To omogoči, da gremo skupaj naprej in nismo le glas, ki kriči »ne« ali nekaj zahteva, ne da bi to osmislil. Izkušnje nam kažejo, da nam delovanje v javnem interesu, opremljenost s podatki in raziskavami ter razgrnitev možnih rešitev zagotavljajo kredibilnost v očeh odločevalcev.

Predstavniki industrij ne morejo trditi, da delujejo v javnem interesu, čeprav imajo včasih polna usta ravno takih zatrjevanj o svojem poslanstvu. Posebej farmacevtska in kemična industrija trdita, da bosta rešili svet. Nekateri so konstruktivni, nekateri ponujajo raziskave, ki pa jim težko v celoti zaupamo. Spet drugi so izrazito ideološki, tradicionalistični. Bančni sektor denimo je strašno konservativen, ne razume sprememb, ki so se zgodile v naših družbah.

Pride z legitimnostjo moč?

Da. BEUC sicer ni tako močan, kot bi želela, da bi bil po petdesetih letih obstoja, a nam uspe pritegniti pozornost in odpreti ušesa politikov v Bruslju. Igramo igro, ves čas in vedno znova. Nemška avtomobilska industrija je zagotovo močnejši igralec. A ko so potekali pogovori o ravneh avtomobilskih emisij ogljikovega dioksida, nam je uspelo združiti moči z okoljevarstveniki in na trenutke celo z gospodarskimi združenji, kajti podjetja in industrije niso enovita tvorba enakih interesov.

Vas okoljevarstveniki, sindikati vidijo kot zaveznike? Potrošništvo danes ni nujno motor napredka v kakovostnejše življenje.

Naši odnosi so dobri, saj borimo ogromno skupnih bitk. Res pa je, da je naše razumevanje globalnega trgovanja drugačno. Za potrošnika ni nujno vselej dobro, a lahko je koristno, za okolje pa je skoraj vedno slabo. Vendar delimo z okoljevarstveniki skupne skrbi o prostem trgu. Skrbi nas nespoštovanje standardov, želimo transparentnost in pravičnost pri reševanju sporov. Na teh področjih, ki so nam skupna in kjer si prizadevamo za skupne cilje, smo zelo močni. Skupaj stojimo sindikati, okoljevarstveniki in potrošniki.

Pri omenjenih emisijah ogljikovega dioksida nam je uspelo oblikovati široko zavezništvo. Zelo sem bila vesela, ko so nam v drugih organizacijah dejali, da je naše sodelovanje prineslo pomembno spremembo v enačbo. Prej so nanje gledali kot na levičarske okoljevarstvenike. Potem smo se jim pridružili mi kot varuh potrošnikov. Naš razmislek je bil preprost: če dvignemo standarde, bodo avtomobili nekoliko dražji, a učinkovitejši in bodo zato potrošniki kupili manj goriva. V rokah smo imeli raziskavo, ki je pokazala, da se jim bo investicija v dražji avtomobil zaradi višjih standardov povrnila v roku treh let. Ker je povprečen čas rabe avtomobila osem let, se to potrošniku jasno splača. To je na našo stran pritegnilo tudi velik del javnega mnenja.

Hkrati se vse več potrošniških organizacij ukvarja tudi z vprašanji trajnostnega potrošništva, ponovne rabe, popravil namesto nakupa novega, s problemom količine zavržene hrane, veliko je izobraževanja o trajnostnem razvoju, izumiranju vrst. Prav tako sodelujemo s sindikati, saj je varnost delavcev, če gre za izpostavljenost kemikalijam, tako rekoč neposredno povezana z varnostjo potrošnika, ki je prek izdelka lahko izpostavljen istim kemikalijam. Seveda se kdaj tudi ne strinjamo, a se spoštujemo. Vem, da imajo prav v svojih zahtevah, četudi jih morda z njimi ne delimo vedno. A takrat smo tiho. Nikoli ne nastopimo proti njim.

Po izobrazbi ste pravnica. Vaše delo se dotika tako rekoč vseh področij, od okolja, finančnega sektorja, posredno lahko vpliva na delovne pogoje in pravice delavcev. Bolj ali manj vsi smo prisiljeni biti potrošniki, a smo tudi marsikaj drugega. Kako te različne vloge sestaviti v konsistentno držo?

Na začetku sem se to pogostokrat spraševala. Ugotovila sem, da se moram jasno osredotočiti na svojo pot. Vsi smo veliko stvari: potrošniki, delavci, državljani, morda starši, delodajalci... Kot potrošnik bi morda želeli nizke cene, a kot delavci si želimo dostojno plačilo. Želimo zdrav in varen izdelek. Med razpravami so debate vselej ostre. Na strani gospodarstvenikov se vedno najde kdo, ki reče: »Jaz sem tudi potrošnik in se ne strinjam z vami.« Moj odgovor je jasen: »Morda res, a vi ste tu ne kot potrošnik, ampak kot predstavnik industrije.«

BEUC predstavlja le eno dimenzijo človeka kot družbenega bitja. Moja naloga je, da zagovarjam interese, ki izhajajo iz te dimenzije posameznika kot potrošnika. To pomeni, da je za nas vedno upoštevni dejavnik tudi cena. Področje, kjer se o tem ne pogajamo, pa je varnost. Varnost izdelka ne more biti odvisna od njegove cene. Tudi če si reven, ti mora biti zagotovljen dostop do varnih, neškodljivih izdelkov.

Po drugi strani sežejo interesi potrošnikov tudi na področje zagovornikov pravic živali. Mnogi ne želijo kupiti izdelka, ki je testiran na živalih. To ni moja primarna skrb, a zahtevala bom, da je označeno, če je izdelek testiran na živalih, ker je to za potrošnike pomembno.

Odločevalci so nato tisti, ki morajo narediti sintezo. Slišati morajo argumente sindikatov, potrošniških organizacij, gospodarstvenikov, okoljevarstvenikov in javnih služb. Pomembno je, da je jasno, od kod kdo prihaja, koga zastopa, in da podatki ter argumenti, ki se jih predstavlja, držijo.

Delovanje potrošnikov je lahko tudi politično, predvsem z bojkotom določenih izdelkov. Ste v zadnjih letih zaznali zahtevo po označevanju izdelkov, ki so izdelani v nelegalnih izraelskih naseljih na zasedenem palestinskem ozemlju?

Ta pritisk je postal občuten predvsem v zadnjih tednih, tudi zaradi dogodkov v Gazi. Javne zahteve so pomembne, saj industrija vselej nasprotuje označbam. Trdijo, da je na izdelkih že zdaj preveč označb, ki so za mnoge neberljive. A potrošniki so glede določenih vprašanj občutljivi. To je postalo očitno ob škandalu zaradi konjskega mesa, saj so ljudje zahtevali, da se jim pove, od kod je meso v izdelkih. Hkrati je zato mogoč boljši nadzor nad verigo dobaviteljev. Pri političnih vprašanjih se od nas zahteva nevtralnost, a če gre za zahtevo potrošnikov, bomo o njej vsaj odprli debato.

Pa prepoznate interes, da se moč potrošništva uporabi tudi za doslednost pri uveljavitvi bolj političnih, mednarodnopravnih stališč EU?

Med različnimi področji delovanja ni povezav. Možnosti pa so tu velike in gre za to, da se bojkot omogoči. A glede bojkota so kulture v Evropi zelo različne. Na ravni EU vidijo bojkot kot nekaj nevarnega, kajti če ne deluje, se lahko osmešiš. BEUC je doslej le enkrat pozval k bojkotu. V začetku osemdesetih let, ko so hormoni v teletini povzročili, da so fantkom v vrtcu začele rasti prsi. Škandal je bil ogromen. Zaradi bojkota je bila industrija teletine nekaj mesecev na kolenih. Nato so bila sprejeta nova pravila, ki so obnovila zaupanje potrošnikov. Ko pride do vprašanj varnosti in zdravja, so reakcije ljudi zelo hitre.

Pri političnih odločitvah je manj jasno. V zadnjih mesecih se je v Belgiji zaradi sankcij med EU in Rusijo oblikoval poziv, naj ljudje kupujejo hruške, ki jih Belgija ne bo mogla izvoziti na ruski trg. Kar se je zgodilo, je bilo prav smešno. Ljudje so pohiteli v trgovine kupit hruške. A ker belgijske hruške še niso zrele, so na veliko pokupili hruške iz Južnoafriške republike. Šlo je za emocionalen odziv, ki so ga hitro izkoristili tudi v marketinške namene.

Je sledilo kaj podobnega tudi po objavi raziskav v Guardianu o uporabi suženjskega dela na Tajskem, predvsem v industriji predelave morskih rakcev? Kako dolgo traja tako ogorčenje potrošnikov?

Potrošniki so zelo samosvoji. Ko je v Bangladešu pogorela stavba, v kateri so šivali majice, so se ljudje nenadoma zavedli, da želijo kupovati oblačila po pet evrov, a nočejo vedeti, v kakšnih pogojih so izdelana. Tudi če nastane val ogorčenja in kampanj, se čez nekaj časa večina potrošnikov vrne k starim, slabim navadam. Vendar ozaveščenost raste in želje ljudi po izdelkih, ki so izdelani v dostojnih pogojih dela, se krepijo. Ne predstavljajo pa še kritične mase, ki bi prisilila velike proizvajalce in trgovine, kot so H&M ali Zara, da bi spremenili svoje dobaviteljske prakse. Poskusi so, a hkrati obstaja pritisk po nizkih cenah, in dejstvo je, da ne morete v Evropi narediti majice za isto ceno kot v Bangladešu. Kot potrošniki bi morali razumeti, da če si želimo pošteno, pravično globalno trgovino, bomo morali biti pripravljeni plačati tudi višjo ceno.

Podobno je z okoljskimi standardi. Za nas je bila pomembna novica, da je Unilever izstopil iz evropskega industrijskega lobija BusinessEurope, ker se ni strinjal z njihovimi okoljevarstvenimi politikami. Želel je bolj napredna stališča glede okoljevarstva in trajnostnega razvoja, ki je vezan tako na trajnost izdelkov kot učinkovito rabo surovin v industriji. Podjetja lahko ogromno prispevajo k temu, na ta način znižajo stroške in povečajo konkurenčnost. Direktor Unileverja Paul Polman je nedvomno izjemno karizmatičen človek, ki sledi temu, kar govori. Potencial za spremembe je tu, a sedaj je treba zagotoviti, da bodo spremembe v to smer postale ključni del sistema.

Kar pripovedujete, zveni lepo, a zdi se, da je kriza prinesla izgubo zdravega razuma, da lahko z inovacijami zagotovimo boljše življenje za vse. Edini ratio, ki je izjemno glasen, je nižanje stroškov dela.

Prav slovenski komisar dr. Janez Potočnik je na eni od konferenc dejal, da so spremembe neizogibne. Če se jim poskušaš kot podjetje izogniti, preprosto ne boš preživel. Biti zeleno, okolju prijazno podjetje pomeni boljše poslovanje in večje prihodke. Investicije v nižjo porabo surovin in inovacije na področju okoljevarstva privedejo v zelo kratkem času do večjih dobičkov. To še ni široko pripoznano, a je že očitno. Učinkovitejša raba surovin in energije lahko prinese večjo gospodarsko rast kot TTIP, a ozaveščenost in znanje se morata povečati v vodstvih podjetij. Z vidika trajnostne potrošnje so izdelki, ki bi morali biti trajni, in bi lahko bili, a veljajo danes za statusni simbol, ki se ga menja na nekaj let. Mobilni telefoni so tak primer. Že drugačen marketing bi zadostoval, da bi se raje kot za nakup novega telefona odločili za programsko nadgradnjo starega. Industrija seveda nasprotuje takim idejam, a gre za staromodno razmišljanje, ki hkrati ovira inovacije. Osebno verjamem v možgane, verjamem v zmožnost človeškega uma. Naše sposobnosti je treba le uporabiti za inovacije, ki niso škodljive in koristijo vsem. Pred nami je ogromno izzivov in nedvomno bodo tisti, ki bodo iznašli najboljše rešitve, imeli od tega tudi koristi.

Pa je skupni trg EU res ponudil enake možnosti za vse, da prodrejo z dobrimi idejami? Ne gre za nadvlado moči in obsega nad dobrimi idejami in izumi?

Povezave niso neposredne in absolutne. Enotni trg EU je podjetjem omogočil velik geografski domet. Monopoli pa so posledica tega, da integracija enotnega trga ni potekala vzporedno z zagotovitvijo močnih konkurenčnih pravil. Tako je bilo mogoče, da so velika podjetja nadproporcionalno hitro rasla. To ni prav. Lep primer je položaj Googla, proti kateremu smo vložili pritožbo. V BEUC menimo, da je komisija mnogo preveč prijazna. Google je dominatno podjetje, ki zlorablja svoj prevladujoč položaj na trgu za ukrivljanje podatkov, ki jih kot iskalnik ponudi. To bi moralo biti takoj sankcionirano. Če daš kot odločevalec tak signal podjetju, ki ima prevladujoč položaj, bodo tudi druga dominantna podjetja začela zlorabljati svoj položaj. Zato bi bilo treba mnogo strožje nadzorovati zlorabo prevlade na trgu. Svobodni in konkurenčni trg zahteva močna in stroga pravila. Podobno je kot na nogometni tekmi. Potrebujete dobrega sodnika in jasna pravila. Če nimate dobrega sodnika, najboljši igralci ne bodo mogli igrati, kot bi lahko, ker jih bodo izrinili z igrišča ali poškodovali in ogoljufali. Če ni sodnika, ki reče, da to ni dovoljeno, nič ne pomaga.

Vendar je skupni evropski trg prinesel tudi večjo živahnost in raznolikost. Tudi med organizacijami za varstvo potrošnikov je več sodelovanja. Danski potrošniški ombudsman je zelo aktiven in redno obvešča kolege po Evropi o svojem delu. To spodbuja izmenjavo informacij o problemih in ukrepih. Želimo okrepiti možnost vseevropskega opozarjanja na probleme, ki so povezani s posameznim podjetjem v več članicah. To bi predstavljalo veliko moč. Kajti potrošnik je ponavadi kot David proti Goljatu. Zato potrebujemo sodelovanje med potrošniškimi organizacijami, organi nadzora in pristojnimi službami za uresničevanje zakonodaje.

Ljudje smo večinoma prepričani, da je bil izdelek, če je na polici, testiran. A to ni res. Z izjemo zdravil in nekaterih kozmetičnih izdelkov je zelo nizek delež izdelkov v supermarketih predhodno testiran. Vsak teden imamo tako odpoklice izdelkov s trgovinskih polic, ker so imeli potrošniki zaradi njih težave. Seveda ne moremo pričakovati, da bo testiran s strani neodvisnega organa vsak izdelek, a za nekatere, ki so bolj občutljive narave, bi to lahko in morali zagotoviti.

Eno od vaših področij dela je tudi bančništvo. Opozarjate, da morajo banke omogočiti ljudem enakopravnost pri dostopu do posojil, a hkrati delovati odgovorno.

Da, dela je veliko. Banke so zelo močne in desetletja se jim je uspelo zoperstavljati in izogibati regulacijam in bolj jasni ureditvi. Za nas je pri tem pomembno troje. Najprej pravica vsakega, da odpre bančni račun. Ponekod v Evropi vas lahko banke kot komitenta zavrnejo. To se nam zdi nesprejemljivo. Obstajati mora preprost in jasen način, kako zamenjati banko, če s sedanjo nisi zadovoljen. To pa vključuje tudi možnost, da lahko primerjaš cene bančnih storitev različnih bank. Trenutno je to težko, saj ni standardov in banke uporabljajo različne izraze za enake storitve. Zelo je konfuzno in lahko je tudi zelo drago.

Banke so vztrajale, da se bodo samoregulirale. Ni delovalo in ne deluje. Zato si sedaj prizadevamo, da se čim prej prenese v vsakdanje delovanje direktivo o bančnih računih. Organizacija Finance Watch pa trdo dela, da bi dosegla ponovno jasno razdelitev na komercialne in investicijske banke. S kolegom sva bila na sestanku pri komisarju Michelu Barnieru. Ponovila sva, da sedanja ureditev ne deluje in da bi bilo koristno imeti direktivo, ki bi zahtevala, da ima vsak pravico do bančnega računa, možnost, da primerja cene storitev različnih bank, in lažji način zamenjave banke. Komisar se je obrnil k svojemu pomočniku in rekel: »To je dobra ideja. Uvrsti to v moj program.« Avgusta letos je direktiva stopila v veljavo. Včasih to zadostuje. A to je šele začetek.