Tistega leta je začela izhajati neka glamurozna revija, ki ji je že kanček izkušeno časnikarsko oko lahko pripisalo kratko dobo trajanja. Kar se je res zgodilo. Pa najbrž ne zaradi razvpitega Hudolinovega intervjuja. V njem je tedanjega šefa policije J. Gorška poimenoval Smoki, aludirajoč na njegovo obdarjenost, nič kaj dosti nežnejši ni bil niti do G. Golobiča, tedanjega šefa Zares.
Tudi za boljše poznavalce Hudijevega lika, ki je sicer že prej kazal smisel za žaljenje ljudi, je bilo tisto branje presežek, s katerim je ustoličil status literarno političnega incidentneža prve kategorije. Ker gre za okolje, ki ljubi in nadvse neguje navidezno nekonfliktnost, so akcije tega tipa pač toliko bolj opazne. Lahko bi rekli, da je primerljiv s Svetlano Makarović, a sam se s tem ne strinja oziroma kleno poudarja, da ga gre prej primerjati s P. Handkejem, avstrijskim pisateljem.
Kaj je resnica?
Jurij Hudolin se je sicer opazno umiril. Ima devet let starega sina, ki igra nogomet. Ni več najmlajši. Letnik 1973. Pravi, da je onikrat, ko je vnovič »izvisel« za literarno nagrado (za kresnika je šlo), ki jo je odnesel mlajši pisec, šel do šefice ceremonije in ji dejal: »Tole je šlo pa sedaj že predaleč.« Umirjeno. Približno dvajset let nazaj je ob podobni priložnosti v Velenju tedanjemu županu menda vrgel v hrbet prazno steklenico. Beseda »menda« se je v prejšnjem stavku znašla zato, ker izkušeni vedo, da Hudi rad pretirava. Nemara predvsem zato, ker bi se rad prikazal »slabšega«, kot dejansko je. Tako z rezervo vzameš, ko ti pove, kako je ob neki priložnosti za 2000 evrov oropal nekega, kot ga imenuje, »smučarskega svetovalca« in mu pustil za taksi, potem pa kak dan kasneje spet govoril z njim, poslušal njegovo jadikovanje in mu odgovoril: »Svet je krut.« Ali pa, kako je bil v Fužinah, kamor je hodil na turistično srednjo šolo, domnevno član fedrove tolpe (Žiga Födransperg-Fedr, bržkone nova slovenska filmska zvezda prihajajočega filma Šiška Delux), s katero naj bi gnjavil nič hudega sluteče naključne »lakaje«, kot po zemlji gomazeč živelj rad poimenuje. »Ker sem bil v rekelcu in namazan z briljantino, sem provociral, potem pa so nastopili oni. Če smo jih tudi oropali, so mi pobje seveda dali delež. Niso bili prasci. Dejansko sem ropal jaz, oni so mi samo stali ob strani. Pomagali so mi, prijatelju v stiski. Vedno, kadar sem ropal, je bila na koncu 'roka roki'. Torej fair in pošteni odnosi. Tega v tej državi ne razumejo. To pomeni, da so zadeve čiste, da je vse jasno in da ni nobene zamere. Pri nas kradejo na umazan način. Jaz hočem krasti na pošten način.« Resnica o silnosti podvigov bo bržkone nekje vmes. Med spektakularnostjo, kakršna takšne prigode krasi, kadar jih prebereš v Peklenski pomaranči, in benignostjo, ki je za tovrstne mladostniške manevre celo prej značilna.
Jurij Hudolin je predvsem pisec. Dober pisec. Po lastnih navedbah največkrat nominirani pisec, ki pa je dobil samo eno nagrado. Pri devetnajstih letih na nekem literarnem natečaju v Zagorju, pri čemer omeni, da mu je bil tudi tisti šampionski naslov dejansko »zrihtan preko zvez«. Prvo objavljeno zadevo je sicer doživel kot otrok. Zgodba o mucku, v Cicibanu, je bila to.
Zadnji, ki je bil nad Pastorkom, njegovim avtobiografskim romanom, osupel, je bil selektor mlade nogometne reprezentance Tomaž Kavčič, ki se je nedavno preselil na Kitajsko. In v kolikor bi Kavčič kdaj prevzel glavno državno selekcijo, naš portertiranec v vlogi njegovega pomočnika vidi sebe.
Zgodnja leta je Hudolin odživel malodane v KPD Dob, kjer je bil njegov oče upravnik zapora, oziroma v Mirni na Dolenjskem. »Prvi stik z literatom je bil Dane Zajc. Ker je bil njegov sin tedaj zaprt na Dobu, moj oče pa je bil njegov šef v zaporu, me je, potem ko sem šel v Ljubljano, povezal z Danetom, ki sem ga občudoval kot pesnika že od prej. Pomagal mi je, da sem se vpeljal v igro. Prav tako Miha Štamcar, ki me je kasneje vzel na Mladino in mi dovolil pisati, kar sem hotel.«
Šampion manipuliranja
Kar se sorodstveno-znančevsko-prijateljskih povezav tiče, Hudija ne more presenetiti domala nič. Rodbinsko naj bi bil vezan na zagrebškega psihiatra dr. Vladimirja Hudolina, ki je na Hrvaškem podobna figura kot dr. Rugelj v Sloveniji. Katarina Kresal naj bi mu bila nekoč nekakšna sošolka, danes vladajoči Cerarjevi pa sosedje v Grosupljem. Njegov krušni oče naj bi bil mafijski »šef« Pule. Takisto polbrat. V tesnih prijateljskih odnosih naj bi bil tako s Kristijanom Kamenikom kot z Zlatkom Zahovićem. »Ivo Mojzer? On je stric mojega bivšega dekleta,« se je odzval na slučajno omembo slavnega popevkarja. »Kristija (Kamenika) sem spoznal v nekem lokalu v Rogaški Slatini, kjer sem tedaj slučajno zagreznil. Všeč mi je bil, ker je bil zanimiv. Predstavil mi je tudi mamo Marijo, ki je imela doma žganjekuho.«
Podobno pester je nabor lokacij, kjer je odraščal: Ljubljana, Pula, Zagorje, Grosuplje. Nekaj posebnega čuti še do Maribora. »Maribor je mesto duhov in spoznal sem ga preko prijatelja Mitje Čandra. Tam ni nikjer nikogar. Potem je pa prišla svetla točka v mojem življenju, imenuje se Zlatko Zahović. Kot frenda si nisva preveč blizu, ga pa izjemno cenim in sem tudi zanj veliko naredil, kar je on sprejel, in mislim, da ni razočaran nad tem, kar sem naredil.«
O dokumentarcu o Zlatku Zahoviću je kakopak govora, ki ga je Hudolin posnel pred leti in na koncu vanj vključil tudi intervju z Gaizkom Mendietom, kapetanom Valencie iz časov, ko je zanjo v finalu lige prvakov igral Zahović. Zanimivo. Danes je Gaizka predvsem DJ. Vrti glasbo po nočnih klubih. Ker mu je to všeč. »Mendieta Zlatkota ni preveč spoštoval. Kar je jasno. Mendieta je umetniški moški, Zlatko je pa velika karizma v poslovnem smislu. To sta različna človeka. Zlatko bi lahko svojo kariero še potegnil, če takrat ne bi naletel na Mendieta,« razloži avtor dokumentarca.
Za Hudolina, ki trdi, da je bil v času svojega odraščanja v Istri zelo nadarjen zvezni igralec, je bil to drugi nogometni dokumentarec. Prvega je posnel o Milku Đurovskem: »Pri fuzbalistih me najbolj moti to, da radi kockajo. To mi sploh ni jasno. Imaš milijon dolarjev v žepu, vse punce bi bile s tabo, ti pa kockaš.« Poleg nogometa je nekaj malega treniral tudi rokoborbo v TAK Olimpija. Hudolin očitno ljubi slehernikom čudne avanture.
Zadnja afera, ki jo rad omeni, je, da naj bi mu bil župan Tuzle dolžan 12.000 evrov, kolikor naj bi mu obljubil, če mu prevede knjigo. Županov roman. Kako je prišel v to novo, relativno bizarno prijateljsko-poslovno kombinacijo, v uradnem delu pogovora ni povedal, zna pa v manj obveznih momentih omeniti, da je pri županu vzporedno tudi lobiral za nekega slovenskega poslovneža, ki pa je tuzlanskega župana razočaral do te mere, da na koncu tudi sam ni dobil honorarja.
Eden in edini Jurij Hudolin, šampion manipuliranja z lastno iskrenostjo. A zato, da lahko z lastno iskrenostjo manipuliraš, moraš najprej biti iskren v sebi. »Nikdar ne bom propadel, ker sem preveč prebrisan. V bistvu mislim, da sem navaden prasec. Ker se potem 'ušunjam nekomu v rit' in mi dajo, kar hočem. Sicer pa ljubim Emino, Zlatkota in Sandžak!«
Doslej je napisal devet pesniških zbirk, štiri romane ter knjigo kratke proze, velja pa za najbolj prevajanega avtorja svoje generacije, saj se ga da tako ali drugače brati v dvajsetih jezikih. Kako to? »Sam sem se potrudil, da so me prevedli.« Ne, kar se posla tiče, se Hudi ne heca.