Kot izkušenemu veteranu morskih globin, ki se je v posebej oblikovanem kavču iz neposredne bližine nagledal morskih psov, mi je bilo sumljivo, da za pošastno Podmornico še nikoli nisem slišal. Za napade takšne zveri gargantovskih dimenzij in apetita bi moral vedeti, zato sem zgodbo preveril na spletu in osupel odkril, da je vsa stvar – izmišljena. Hladnokrvno je izmišljena tako legenda o ribičih kot o Podmornici in njenih krvoločnih napadih: domnevni avtentični amaterski posnetki, posnetki ladijskih sond in spektakularni posnetki s podvodno kamero, vse v tem psevdodokumentarcu je bilo »fake« – vse je bilo zrežirano, odigrano in računalniško animirano!

A to je bil šele začetek! Naslednji dan so na Discoveryju predvajali dokumentarec o neki drugi legendarni morski zveri, o sedem metrov dolgem kladivarju ljudožercu, ki ga ribiči na Bahamih imenujejo »Luški kapetan«, v Tampi na Floridi pa »Old Hitler«: »dokumentarec« so posneli z ambicijo, da bi »znanstveno« dokazali, da bi lahko bil »Luški kapetan« z Bahamov prav isti pošastni morski pes kladivar, ki je teroriziral Florido v času druge svetovne vojne, zaradi česar so ga tudi poimenovali »Stari Hitler«.

Avtorji tega »mockumentaryja« se niso niti malo potrudili, da bi upoštevali inteligenco svoje prestrašene publike: ne samo, da kladivarji veljajo za nenevarne, celo boječe velikane – v petsto letih so zabeležili vsega skupaj petnajst napadov na ljudi, od katerih se, mimogrede, niti eden ni končal usodno – ampak živijo največ trideset let, kar pomeni, da bi Stari Hitler s Floride, če bi zares obstajal, moral imeti skoraj dvesto človeških let.

Naprej seveda nisem gledal: za tretji del ciklusa – dokumentarec o senzacionalnem odkritju trideset metrov dolgega in petdeset ton težkega živega megalodona, prazgodovinskega morskega psa – nisem imel več živcev.

Kaj se je, jebiga, v tem času zgodilo? Kaj se je zgodilo z Discovery Channelom, da je Shark Week, tradicionalni ciklus o morskih psih, ki se je začel pred tridesetimi leti ravno zato, da bi odpravil človeške predsodke o teh prekrasnih živalih, postal revija nizkoproračunskih tinejdžerskih horrorjev, proti katerim je Spielbergovo Žrelo pravi David Attenborough?

Kaj se je zgodilo z dokumentarci o naravi, v katerih smo nekoč gledali antilope, kako tečejo po savanah, in pingvine na njihovih epskih potovanjih po Antarktiki? Kaj se je zgodilo z avstralskimi krokodili, sibirskimi tigri in prekrasnimi oceanskimi živalmi, da so vse naenkrat postale smrtonosne, krvoločne pošasti, žejne sveže človeške krvi? Kaj se je zgodilo z dokumentarci o divjih živalih, da ne morete več videti niti pritlikavega kolibrija, če ni ravno kakemu biologu na Aljaski pred vključeno kamero s svojim malim kljunom ni izkljuval oči? Kaj se je, jebiga, zgodilo, da niti morski volkovi niso več dovolj veliki in nevarni, ampak se morajo dokumentarci o njih snemati v hollywoodskih studiih za posebne učinke?

Prvič sem tako popizdil, ko sem pred nekaj leti na enem takih specializiranih kanalov – Discovery, National Geographic, Animal Planet, saj je vseeno – gledal dokumentarec, v katerem je skupina slaboumnih idiotov celo uro vlekla za rep, držala za gobec in na razne druge načine izzivala morske pse, hkrati pa s tresočim glasom pojasnjevala, da nosijo glavo naprodaj, ker gre za smrtno nevarne zveri. Seveda so smrtno nevarne, sem pomislil: prav tako bi se lahko s kamerami ulegli na sredo avtoceste Ljubljana–Zagreb in snemali dokumentarec o smrtno nevarnih turških vlačilcih!

Drugič sem popizdil, ko sem videl tistega avstralskega showmana Steva Irwina, ki je postal svetovna zvezda tako, da je pred kamerami maltretiral krokodile, pitone, kenguruje in drugo zverjad, pri tem pa nas ni pozabil opomniti, da je to, kar počne, izjemno nevarno in naj tega nikar ne poskušamo doma. Ob vsem dolžnem spoštovanju do žalovanja njegove družine me zato niti ob najboljši volji ni ganilo, ko je na snemanju televizijskega šova Najbolj nevarna oceanska bitja – treba je namreč razlikovati Irwinov šov od Attenboroughovih ali Cousteajevih dokumentarcev – nekemu skatu na Velikem koralnem grebenu končno dopizdilo in mu je s svojim ostrim repom nekajstokrat preklal prsi in srce.

Po Shark Weeku na Discovery Channelu sem končno dvignil roke. Recite, da sem star in konservativen, toda človeštvo, ki naravo doživlja izključno kot sovražnika – seveda z edinim ciljem, da človeka spektakularno ubije, zmrcvari, požre in izpljune – nima bogve kakšne prihodnosti.

Narava je preživela že precej bolj inteligentne od nas.