In kaj ima nekdanji in sedanji frontmen skupine Van Halen, David Lee Roth, skupnega s slovensko politiko? Na prvi pogled ne ravno veliko. No, oboji so nagnjeni k periodičnim škandalom. Steven Levitt in Stephen Dubner, avtorja bestselerja Freakonomics, pa v zadnji inkarnaciji iz serije knjig, ki popularizirajo aplikativne ekonomske raziskave, Think like a freak, razkrivata skrite razsežnosti na videz neracionalnih zahtev skupine Van Halen. Spretna uporaba metod samoidentifikacije in nenamernega razkrivanja osebnostnih lastnosti je delovanje nekdaj zelo popularnega rock banda približala, sicer bolj robatim, metodam političnih strank.

Na vrhuncu popularnosti v 80. letih prejšnjega stoletja so bili Van Halen med drugim znani tudi po tem, da so od organizatorjev svojih koncertov zahtevali, da jih v zaodrju čakajo čokoladni bomboni M & M's, vendar ti nikakor ne smejo biti rjave barve. Zahteva je posebna zaradi dejstva, ker se rjavi bomboni M & M's od bombonov preostalih barv ne razlikujejo v ničemer, razen seveda v barvi. Zahteva, ki je bila zakopana globoko (na strani 40) v 53 strani dolgem naboru zahtev do organizatorjev, pa ni bila kaprica razvajenih glasbenikov, kot so radi poudarjali mediji, temveč test, s pomočjo katerega je skupina hitro lahko ocenila izpolnjevanje preostalih, za izvedbo koncerta pomembnejših želja.

Sprehod v zaodrje in hiter pregled pripravljene hrane je služil kot indikacija angažmaja organizatorja koncerta. Namesto da bi sistematično pregledali vse elemente kompleksnega nabora zahtev, so se odločili pogledati le najbolj »neracionalno« med njimi. S tem, ko je določen organizator koncerta prestal test z M & M's, se je pred skupino Van Halen razkril kot »resen« organizator. »Klavzula M & M's« je tako predstavljala sito, skozi katero so se prebili samo vestni organizatorji. Tako je zahteva, katere neizpolnitev je predvidoma imela vse prej kot usodne posledice za izvedbo koncerta samega, služila kot potrdilo izpolnitve vseh preostalih, bolj ključnih in težje preverljivih pogojev.

V čem je torej ločevanje dobrih in slabih organizatorjev koncertov na način Van Halen podobno praksam naših političnih strank? Čeprav ne tako prefinjeno, tudi naše politične stranke filtrirajo »dobre« in »slabe« kandidate s tem, ko močno, pravzaprav skoraj izključno, preferirajo »strankarske« strokovnjake pred potencialno boljšimi strokovnjaki, ki so ali javno politično neopredeljeni ali pa so se opredelili za katero od drugih opcij. Sistem je za stranke učinkovit, ker so strankarski kandidati zelo jasno opredeljeni tako z vidika svoje lojalnosti kot tudi svojih vrednot. S tem, ko so postali člani stranke, so se, vsaj deklarativno, zavezali vrednotam stranke in, kar je še pomembneje, pristali so na strankarsko hierarhijo odločanja.

Ni nepomembno, da strankarska pripadnost ne pove nič o siceršnjih sposobnostih kandidata za določeno mesto, vendar imajo »pravoverni« kandidati za stranko nedvomne prednosti. Poleg vrednot, ki naj bi jih izkazovalo njihovo članstvo v stranki, in priznavanja avtoritete strankarskim vodjem imajo stranke tudi več vzvodov nadzora, nagrajevanja in seveda tudi kaznovanja kandidatov, ki so člani stranke. Manj je torej neznank pri kandidatih, ki so simpatizerji stranke ali celo njeni člani, kot jih je pri javno neopredeljenih ali drugače opredeljenih kandidatih.

S tem, ko je simpatiziranju s stranko dana prednost pred merilom strokovnosti, so cilji stranke postavljeni nad cilje družbe, vendar je takšno vedenje za stranke preprostejše in celo učinkovitejše od alternative. Zelo težko in pogosto celo nemogoče je namreč objektivno napovedati učinkovitost, ki jo bo posameznik dosegal na delovnem mestu. Prav tako je nemalokrat mogoče dvomiti o strokovnosti oziroma primernosti kandidata za zahteve določenega delovnega mesta. Trud, ki bi ga določena politična opcija vložila v iskanje najstrokovnejšega in najproduktivnejšega kandidata med celotno populacijo strokovnjakov, je kaj lahko tudi jalov in bo redko vodil v družbeno konsenzualno izbiro. Poziciji je posledično bistveno lažje opustiti tudi navidezno nevtralnost do politične opredelitve in izbirati med preverjenimi strankarskimi kadri.

Razlika med tem, kar počnejo politične stranke, in »sistemom M & M's« vam je v tej točki seveda jasna. Medtem ko je pravi namen klavzule M & M's izvajalcem skrit, je korist članstva v politični stranki pri delitvi plena očitna slehernemu volilcu. Malo preračunljivosti je dovolj, da pride do zlorabe članstva v strankah kot bližnjice do lukrativnih zaposlitev. Posledično naklonjenost ali pripadnost stranki ne služi več niti za presojo lojalnosti kadrov, kaj šele strokovnosti.