Ko je leta 1999 zaživela skupna evropska valuta, jo je pospremilo veliko pričakovanje, da se bodo članice evrskega območja z njegovo pomočjo ekonomsko poenotile v harmonično družino. Gospodarstva naj bi realno dohodkovno konvergirala. Sčasoma je šlo upanje, da bi se države s skupno valuto poenotile tudi v ekonomskem ciklu – na isti strani bi bile v dobrih in slabih časih – po zlu. Pa se, v sicer kratkem obdobju, ni uresničilo ne eno ne drugo. Tako zaradi institucionalnih hib skupne monetarne politike kot zaradi specifik držav.

Državam, ki so svoj gospodarski razvoj gradile na gradbenih jamah in izbrani ekonomski eliti, kot na primer Slovenija, ali zadolževanju, kot na primer Grčija in Italija, še tako sproščena monetarna politika ne more pomagati dolgoročno odpraviti slabosti, ki so plod slabih domačih politik.

Italijanski premier Matteo Renzi in francoski predsednik François Hollande si danes v evropskem prostoru nabirata simpatije v verbalnem boju z nemško kanclerko Angelo Merkel. A to ne spreminja dejstva, da njuni gospodarstvi pešata v konkurenčnosti. Pa ne zaradi evra ali fiskalne konsolidacije, ki jo zahteva Merklova. Italija gospodarsko stagnira že kar dve desetletji, Francija pa se prav tako vse bolj kaže kot ključen gospodarski bolnik Evrope.

In medtem ko se med glavnimi velesilami evrskega območja odvijata »igra prestolov« in boj za interpretacijo učinkov fiskalne konsolidacije, nas v nadomeščanju v krizi izgubljenega razvoja po desni prehiteva večina gospodarskih velesil. Tako v Veliki Britaniji kot v ZDA se število brezposelnih vztrajno zmanjšuje. Nasprotno v evrskem območju o preobratu negativnega trenda še ni mogoče govoriti. Podobno velja za gospodarsko rast.

Informacija, da je po več kot desetletju od prelomne reforme trga dela vlade Gerharda Schroederja začelo sapo loviti tudi nemško gospodarstvo, je zato dvorezen meč. O tem, kateri so glavni vzroki za sopihanje nemškega gospodarstva, analitiki naštevajo množico vzrokov, od geopolitičnih do notranjepolitičnih in ekonomskih. Eden ključnih pa je v šibkih domačih investicijah, tako zasebnih kot javnih, ki so daleč pod predkriznimi. Zato je zdaj vprašanje, ali bo »konec pravljice« spodbudil Berlin s spremembo odnosa do fiskalne konsolidacije, ki se državi vrača kot bumerang.

V tem širšem okviru je treba razumeti tudi nedavne Draghijeve izjave o gospodarski rasti prijazni fiskalni politiki, da bi evrsko območje rešili pred vse bolj realno nevarnostjo »izgubljenega desetletja«. Njegove izjave so v Berlinu sprožile pravi vihar. A vse dokler je ključno vprašanje kratkega stika med Frankfurtom in Berlinom, kdo je avtor klica, in dokler mora Draghi pojasnjevati, da fiskalne politike nikoli ni nameraval označiti za rasti neprijazno, je najbrž iluzorno pričakovati resno razpravo o spremembah kurza fiskalne politike evrskega območja. Predsednik ECB pa bo najbrž moral tudi v prihodnje evro reševati z izjavami v slogu »vse, kar je potrebno« in, četudi stran od mikrofonov, izgovarjati neprijetno resnico.