Prav danes se v Velenju končuje 10. svetovni kongres o divjem prašiču, kjer bo več kot 100 raziskovalcev iz 22 držav predstavilo skupno 72 prispevkov, v katerih podrobno predstavljajo najnovejša dognanja o tej živali. Kongres je bil prvič organiziran v francoskem mestu Toulouse leta 1984, število udeležencev na njem pa vztrajno narašča, kar nemara niti ni presenetljivo: divji prašič je namreč eden najpogostejših in najbolj razširjenih večjih prostoživečih sesalcev, ki ima tudi pomembno vlogo v zgodovini človeške civilizacije. Gre pač za prednika domačih prašičev, ki so ljudem skozi stoletja pomenili pomemben vir hrane; človeštvo je torej praktično zraslo z divjim prašičem, ki je v zadnjih desetletjih morda celo ena najbolje raziskanih živalskih vrst.
Razmnožujejo se hitro
»Za divjega prašiča je povsod po Evropi značilna izjemno hitra rast številčnosti in prostorske razširjenosti. Oboje je med drugim posledica velikega razmnoževalnega potenciala, saj lahko odrasle svinje poležejo do osem, izjemoma pa tudi več mladičev. V zadnjih letih se zaradi zelo ugodnih vremenskih in prehranskih razmer v razmnoževanje intenzivno vključujejo že mladiči, stari samo šest do osem mesecev,« pojasnjuje Boštjan Pokorny, vodja znanstvenega odbora kongresa, in kot primer navede svinjo Eriko, ki je bila opremljena s telemetrijsko ovratnico in je leta 2009 v dveh mesecih prepotovala več kot 500 kilometrov.
Hitro razmnoževanje divjih prašičev kmetom povzroča številne težave, saj delajo škodo na njivah, travnikih, pašnikih, v zadnjem času vedno pogosteje tudi v vinogradih. »Zaradi svojega načina življenja in vloge v ekosistemih je divji prašič v kulturni krajini označen za problematično oziroma konfliktno vrsto divjadi. V Sloveniji v zadnjih letih škoda, ki jo divji prašič povzroča na kmetijskih površinah, znaša med 277.000 evri leta 2010 in 575.000 evri, kolikršna je bila leta 2013. Zaradi teh negativnih vplivov se žal pogosto zanemarja, da ima vrsta tudi pomembno ekosistemsko vlogo, saj je eden najpomembnejših raznašalcev rastlinskih semen, s prehranjevanjem s »kmetijskimi škodljivci« lahko pogosto bistveno poveča hektarski donos, pozitivno vpliva tudi na prirastek dreves v gozdovih. Tudi samo ritje ima nekatere pozitivne vplive – pospešuje kroženje hranil, omogoča zadrževanje vlage v tleh, povečuje kalivost semen, zmanjšuje požarno ogroženost v sušnih območjih in pomembno prispeva k vrstni raznolikosti rastlinske združbe,« opozarja Pokorny.
Pri nas jih je več deset tisoč
Pri tem Pokorny kot zanimivost izpostavi, da je divji prašič tudi pomemben »okoljski inženir«, saj zaradi svojega prehranjevanja z denimo orlovo praprotjo pospešuje pomlajevanje dreves v gozdovih. Prav iz tega razloga divjega prašiča na Škotskem danes ponovno naseljujejo v gozdne ekosisteme. Pri nas divjemu prašiču, ki je aktiven predvsem ponoči, podnevi pa se skriva v goščavah, izumrtje ne grozi, čeprav je na cestah in železnicah na leto povoženih od sto do dvesto predstavnikov te vrste. Na našem ozemlju naj bi jih živelo nekaj deset tisoč.
Raziskovalci se trudijo, da bi razvili nove metode in tehnike za ustrezen monitoring vrste, vključno z ugotavljanjem številčnosti. Temu je bila na kongresu namenjena celotna sekcija, pri čemer je glavni poudarek na uporabi sodobnih tehnik, na primer infrardečih kamer in metod daljinskega zaznavanja osebkov s pomočjo toplotnih senzorjev ali celo snemanj iz zraka. Na podlagi podatkov o odstrelu te vrste, ki so v Sloveniji izjemno natančni, lahko ugotovimo, da se je v zadnjih štirih desetletjih pri nas odstrel divjega prašiča povečal kar za 28-krat, s 472 uplenjenih živali v letu 1970 na 13.159 živali v letu 2012. Pokorny opomni, da je trend podoben tudi v drugih evropskih državah – med letoma 1980 in 2013 se je odstrel divjih prašičev v Nemčiji povečal z okoli 110.000 na 650.000, v Franciji s 100.000 na 550.000, v Italiji s 40.000 na 190.000, v Avstriji pa z 10.000 na 50.000 živali.
V gozdu vas ne bo napadel
Kaj naj naključni posameznik naredi ob srečanju z divjim prašičem v gozdu? »Konkretno nam ob morebitnem srečanju ni treba narediti praktično ničesar, vsekakor pa je prav, da se ob našem zahajanju v gozdove obnašamo tako, da živali – in to ne le divje prašiče! – čim manj vznemirjamo. To pomeni, da se moramo zavedati, da smo mi le obiskovalci, ki se moramo do gozda in vseh njegovih prebivalcev obnašati spoštljivo. Po gozdovih hodimo tiho, ne zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, in brez kakršnega koli kričanja. Nikakor ne zahajajmo v goščave, ki predstavljajo za prostoživeče živali pomembna skrivališča in počivališča, svojih štirinožnih prijateljev v nobenem primeru ne spuščajmo s povodca, kolesarji naj vozijo le po poteh in ne po brezpotju, vozniki motornih koles in štirikolesnikov pa v gozdovih tako in tako nimajo kaj iskati. Z zagotavljanjem miru bomo dosegli, da bodo divji prašiči več časa preživeli v gozdu in manj na kmetijskih površinah, kjer bodo zato povzročali manj škode. Če slučajno srečamo divjega prašiča, pa brez kakršnega koli strahu ali celo panike – prav nobene nevarnosti ni, da bi nas napadel ali nam storil kaj slabega,« dodaja Pokorny.
Divjega prašiča na naših tleh omenja že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689), kjer navaja, da so bili tedaj divji prašiči na Kranjskem zelo številni. Zaradi škode, ki so jo že tedaj povzročali, je cesarica Marija Terezija leta 1770 izdala znameniti odlok, v katerem je zapisala: »Divje prašiče je dovoljeno gojiti le v oborah, vse zunaj živeče pa nemudoma pokončati.« Enako je Lovski patent leta 1849 uvrstil divjega prašiča med nezaščiteno divjad, ki jo je podobno kot lisice, volkove, rise in drugo »škodljivo zverjad« smel pobijati vsakdo v katerem koli letnem času. Zaradi tega je bil divji prašič konec 18. stoletja oziroma v začetku 19. stoletja na območju današnje Slovenije popolnoma iztrebljen. Začetek današnje populacije pri nas sega v leto 1913, ko so graščaku Gorianyju iz obore na Gorjancih pobegnili svinja in štirje mladiči. Iz tega majhnega jedra, ki se je najprej razširilo v Belo krajino in na Kočevsko (prvi podatek o odstrelu je iz leta 1918 v Jasnici pri Kočevju) torej izvirajo vsi številni divji prašiči, ki danes živijo v Sloveniji.
