Zavarovalnico za športnike je v ZDA ustanovil Bob Hamman, eden najboljših igralcev bridža, ki se vse svoje življenje bori proti goljufijam v športu. Ne gre samo za kršenje pravil igre športnikov, ki bi radi zmagali na nepošten način, ampak tudi za izkoriščanje športnikov, ki so na začetku svojih karier brez denarja za plačevanje dragih treningov in jih v roke dobijo razni agenti, velike športne agencije in proslavljeni športni centri. Ponudijo jim brezplačne storitve, a jim potisnejo v roke hudo obvezujoče pogodbe. Potem čakajo oboji. Če športnik ne uspe, se pod nosom obrišejo agencije, če uspe, si agencije manejo roke.
Zato so se še vedno tako skrbno varovana skrivnost obveznosti, ki jih imata do svojih prvinskih »dobrotnikov« teniška asa Novak Đoković in Andy Murray, oba 27-letnika (Škot je teden dni starejši od Srba), s skoraj enakima športnima potema. Več kot za vozovnico za vlak od Beograda do Münchna družina Đoković za 13-letnega Novaka, ko se je mladi talent odpeljal od doma na teniško akademijo Nikole Pilića, ni mogla zbrati. Pilić je nemudoma zaznal, kakšen teniški dragulj je dobil v roke, kajti novi varovanec je prihajal na treninge uro prej in ostajal dve uri dlje, kot je načrtoval trener. Vsega se je pač lotil s popolnostjo.
Podobno kot Novak v Nemčijo se je s Škotske prek Londona v Barcelono na teniško akademijo Sanchez-Casal, njena lastnika sta nekdanja teniška igralca Emilio Sanchez Vicario, brat Arantxe, in Sergio Casal, prav tako pri trinajstih, odpravil nadarjeni mladi Andy, ki od ločene matere Judy s seboj tudi ni prinesel bogate popotnice. Teniška akademija Sanchez-Casal je dobesedno tovarna šampionov (Ana Ivanovič, Flavia Pennetta, Daniela Hantuchova, Janko Tipsarević…), ki niso več samo kralji peska, saj so Španci zastavili še bolj neizprosne treninge tudi na trdih podlagah. Zato bolj slabo stoji trditev, da je Murray lani zmagal Wimbledon, ker je »zrasel« na travi.