Noč se je že delala, Jozo je že obupal, da se bo Marija tudi njemu prikazala tako kot tisti mulariji pred 333 leti in milijonom romarjev, malo se je ošteval, ker je šprical ure verouka in ga zdaj tisti zgoraj kaznuje, ko je zaslišal blagi glas: »Jozo, sin moj, kaj te muči?« Tam je stala ona in ga milo gledala. Jozo je hotel najprej vprašati, ali morda ve številke naslednjega žrebanja lota, a se je premislil in vprašal, ali se ji sanja, kdo bo zmagal na bosanskih volitvah in kdaj bo Bosna dobila vlado. Da je to absolutno pretežko vprašanje tudi za onega zgoraj, saj je to eden največjih misterijev na Zemlji, je tiho rekla. Jozo Belaja se je spomnil, da je prišel s povsem drugo nalogo, in je začel iz aktovke vleči kupe papirjev. »Marija, pomagaj,« je zavzdihnil. »V bosanski davčni enostavno ne moremo razvozlati skrivnosti, kako to, da je v Međugorju, ki šteje 4600 duš, kar 550 firm, mi na davčni pa nimamo dokaza o nobenem prilivu sredstev v te firme. Kako to, da je od leta 1982, ko si bojda klepetala s tukajšnjo deco, ki je tukaj na skrivaj kadila, v Međugorje prišlo na milijone ljudi, da bi te videli, in so porabili 11,6 milijarde evrov, v bosansko davčno blagajno pa se je od davkov nateklo piškavih nekaj sto tisoč evrov? Po naših podatkih je dohodek na glavo prebivalca trikrat večji od tistega v Luksemburgu, večina pa jih je oproščena davka na dohodek, ker so menda socialni problemi. 1500 naj bi jih delalo, mi pa jih imamo prijavljenih 500.« Marija ga je gledala, kot bi se ji pokazala Marija. Jozo je iz kupa potegnil nov papir. »Za 57 odstotkov novih hiš ne najdemo nobene dokumentacije o gradnji, dve tretjini ne plačujeta nobenih komunalnih prispevkov. A misliš, da so to črne gradnje, Marija?«

Sinje prozorna silhueta pred Jozom je samo odkimavala z glavo: »To so revni in pošteni ljudje, ne verjamem, da goljufajo in lažejo, vsaj meni nikoli niso priznali, da bi počeli kaj barabinskega.« »Že, že, ampak pomagaj nam razumeti skrivnost, da v Međugorju letno prespi več kot milijon romarjev in bi moralo priti v proračun vsaj 600.000 evrov od turistične takse, a smo dobili samo 36.000.« Marija je grizla spodnjo ustnico in preračunavala, na koncu pa priznala, da tega čudeža ne razume. Poklicala je po mobilcu onega zgoraj in po nekaj minutah skesano sporočila, da tudi njen šef ni sposoben tega razvozlati. »Morda pa romarji od razburjenja pred srečanjem z menoj sploh ne spijo in morda v Međugorju sploh ni toliko postelj,« je dodala. »Marija, v vasi ni hiše, ki bi jih imela manj kot 24, pa pravijo, da jih potrebujejo, ko pridejo sorodniki na obisk, da ne bi spali s kozami v hlevu, za bazene pa pravijo, da so to velike kadi, kamor v času trgatve zmečejo grozdje!« Marija je komaj zadrževala solze nemoči, ker ni kos međugorskemu čudežu, potem pa je zajecljala: »Daj, Jozo, poglejva te vaše volitve. Morda pa le ugotoviva, kdo bo zmagal in kdaj bo vlada!«