Jure Daić je prvi Slovenec, ki se je potopil globlje od 100 metrov (101 meter), in član elitne svetovne deseterice v potapljanju na vdih, zdaj bo poskušal postati tudi svetovni rekorder. Pri disciplini skandalopetra gre za prvotno obliko potapljanja na vdih, ki so jo že pred več kot 4000 leti uporabljali v antični Grčiji pri nabiranju spužev in drugih podvodnih dobrin, nato pa tudi pri iskanju dragocenosti pri potopu ladij. »Pri tekmovalni skandalopetri ni dovoljena nobena dodatna oprema, kot so denimo plavutke, potapljaška obleka ali maska. Na razpolago imamo le od osem do 14 kilogramov težak kamen iz marmorja in granita, ki nas potegne v globino, ščipalko za nos, kopalke, globinomer kot dokaz, kako globoko smo se potopili, in varnostno vrvico, s katero se pripnemo na glavno vrv. Če bi tekmovalec med potopom slučajno izgubil zavest, bi ga z glavno vrvjo potegnili na površino,« zvrst potapljanja, ki je dobilo ime prav po kamnu, ki ga potapljač drži v roki, opisuje Daić.
Kombinacija odprtih in zaprtih oči
Za jutrišnji poskus rušenja svetovnega rekorda je Jure izbral hrvaško Rogoznico, kjer so najboljše razmere za tovrstno potapljanje. »Mogoče se sliši čudno, a le štiri lokacije na Jadranu so primerne za takšne podvige. Rogoznica je najboljša izbira: ima dovolj globine, skoraj idealno infrastrukturo za treninge, v bližnjem Splitu je posebna barična komora, če bi prišlo do kakšnih težav med potopom, je najbliže Sloveniji...« opisuje večkratni državni rekorder v potapljanju na vdih (je tudi inštruktor) in predsednik mariborskega športnega društva H2O Team. Proračun takšnega podviga, kot ga bo izvedel jutri, znaša več kot 10.000 evrov. Računa, da mu bodo naklonjene predvsem vremenske razmere: idealne bi bile, če bi bila temperatura vode več kot 24 stopinj Celzija, temperatura zraka čim višja (tudi če je več kot 30 stopinj, je to za nas zgolj dobro, pravi) in vidljivost čim boljša.
Daićeva naloga bo, da se bo skušal le s pomočjo enega lastnega vdiha in kamna potopiti do načrtovanih 113 metrov ter se nato z asistenco pomočnika, ki ga bo z vrvjo potegnil na površino, varno vrniti. Z vso ekipo bo s kopnega na morje odrinil med deveto in deseto uro dopoldne, naskok na svetovni rekord bo začel med deseto in dvanajsto, zadnjo besedo pa bo seveda imelo vreme. »Potapljal se bom s povprečno hitrostjo meter na sekundo. Do globine stotih metrov bom potreboval dobro minuto in pol, toliko pa tudi za vrnitev na površino. Oči med potopom? Gre za mešanico: nekaj časa imam odprte, nekaj časa zaprte. Načeloma so odprte, a vmes, da se malce zamotim in sprostim, jih za nekaj časa zaprem. In potem jih, da se spet zamotim in sprostim, znova odprem. Ko potop postane težak in naporen, se pač malo igram s tem, da oči zapiram in odpiram,« o podvigu, med katerim se potapljačeva pljuča skrčijo na velikost teniške žogice (!), pripoveduje Daić, ki lahko z enim vdihom pod vodo (ne pri globinskem potapljanju, ampak v čistem mirovanju) zdrži več kot sedem minut!
Rekorda ne bo v Guinnessovi knjigi
Na vsak potop se pripravi načrtno in temeljito, glavni poudarek pa je seveda na varnosti. »V takšnem primeru je zelo majhna verjetnost, da bi šlo kaj narobe. Če pa se kdo loti zadeve kar na pamet, na horuk, po občutku in brez pravega teoretičnega in praktičnega znanja, se lahko zelo hitro kaj zalomi. V Rogoznici bo za varnost odlično poskrbljeno. Na razpolago bom imel tehnične potapljače z jeklenkami na globinah 60, 80 in 100 metrov, 'normalne' potapljače z jeklenkami do 40 metrov, potapljače na vdih, ki me bodo pazili v zadnjih 50 metrih, ob tem pa še ekipo zdravnikov in reševalcev z vso potrebno opremo za prvo pomoč,« opisuje Jure Daić varnostni vidik podviga, pri katerem tekmovalec do dobrih 20 metrov globine plava, nato pa sledi za laike nedojemljiv prosti pad, med katerim tone kot kamen. A tudi če bo postal najboljši na svetu s 113 metri, ta rekord ne bo vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov. Njeni veljaki namreč niso znali standardizirati postopka merjenja globine po njihovih merilih, zato so se na sestanku že vnaprej odločili, da morebitnega Daićevega rekorda ne bodo priznali.
Gradbeništvo zaradi Stožic obesil na klin
V preteklosti je pred potapljanjem aktivno uporabljal avtogeni trening, ki ga je pozneje modificiral glede na svoje izkušnje, znanje, cilje in želje. »Imam svojevrstno različico avtogenega treninga in na tem področju imam veliko prednost pred tekmeci. Rituali? Neuraden ritual je v tem, da pred tovrstnimi podvigi obstajajo besede, ki potapljače motijo in lahko vržejo iz tira. Vsi člani moje ekipe vedo, da v glasnih pogovorih z mano in okoli mene ne smejo uporabljati 'tabu besed', kot so smrt, morski pes, nesreča, družina... Pogovarjajo se le o nevtralnih zadevah, ne pa o tistih, ki so povezane z neuspehom in ki pri meni vzbujajo pretirana čustva,« opozarja Daić, ki je po poklicu gradbeni inženir. A se mu je služba dokončno uprla med gradnjo ŠRC Stožice v Ljubljani, kjer je bilo po njegovih besedah grdo gradbišče, roki gradnje hudi, dogajalo se je marsikaj, kar se ne bi smelo, delavci so bili izčrpani do onemoglosti, on pa jih je moral kot nadrejeni siliti v delo. Zato je gradbeništvo raje obesil na klin in se profesionalno v celoti posvetil potapljanju.
Za potapljanje ga je navdušil oče Tihomir, ki je bil ljubiteljski potapljač, z mamo Vojko pa ju je bilo vedno strah, ko se je Jure odpravljal na potapljanje. Preden je spoznal sedanjo ženo Tanjo, se je ta petnajst let ukvarjala s potapljanjem. Jure Daić pravi, da ga soproga že ves čas podpira pri njegovem početju, čeprav jo je seveda strah ob vsakem njegovem potopu. Toda ko je dobil družinski okrepitvi (prvi sin Jakob je prejšnji teden dopolnil štiri leta, David pa je star šele sedem tednov), se je spremenilo tudi njegovo razmišljanje. »Že prej sem bil pri potapljanju zelo previden, a takrat sem odgovarjal zgolj zase. Odkar sem dobil otroka, sem še toliko bolj. Od takrat dajem pri vseh mojih potopih varnosti še večjo vlogo in pomen,« priznava Daić, o katerem poteka tudi snemanje dokumentarnega filma z delovnim naslovom Kako globoko je sreča. Glavnina filma je že posneta, manjka pa ji seveda še rdeča nit – priprave in naskok na svetovni rekord v Rogoznici.
