»Tek je eden od načinov odstranjevanja napetosti, ki je posledica stresa. Ta velikokrat vodi v različne psihosomatske težave,« pravi Eva Kovač, univ. dipl. psih., iz podjetja za psihološko svetovanje Sirius AM.

Ali se je treba na tek psihično pripraviti? Verjetno tudi obstaja razlika med rekreativnim udejstvovanjem in denimo maratonom.

Če se rekreativci pripravljajo na maraton, je psihična priprava zaželena. Za začetnike je najpomembnejša motivacija, da bodo v teku vztrajali kljub začetnim težavam in neprijetnim telesnim občutkom. Če pa govorimo o že izurjenem tekaču, ki teče zaradi lastnega zadovoljstva, potem psihična priprava ni bistvena, je pa bistveno, da tekač ne pozabi na občasno pasivno sprostitev, da telesa ne obremenjuje preveč. Psihična priprava na maraton vključuje različne oblike vizualizacije in sproščanja. Zelo uporabna je tehnika disociacije, s katero se tekač nauči oddaljiti od telesnih občutkov in pozornost preusmeri navzven in ni preveč pozoren na svoje notranje občutke, ko pride do bolečine ali utrujenosti med preizkušnjo. Tekač se lahko na mentalni ravni pripravi na različne situacije, ki ga čakajo med maratonsko preizkušnjo, in se nauči obvladovati tremo pred nastopom.

Ali tekači med tekom razmišljajo? Se osredotočijo na tek in cilj ali pa jim misli begajo? Kako to vpliva na njihovo vztrajnost oziroma uspeh?

Navadno je tekačeva koncentracija med tekom usmerjena navzven, saj mora biti pozoren na različne situacije na poti. Med tekom zato razmišljamo manj kot na primer zvečer pred spanjem, ko ležimo v postelji. Nekateri tekači poročajo, da si med tekom uredijo misli, a dejansko le iz pretiranega razmišljanja preusmerijo pozornost na tek in zunanje dražljaje. S tem preprečijo razvoj skrbi, negativnih misli in ponovnega predelovanja istih misli. Pretirana okupacija z mislimi, močan negativen stres, beganje misli ali veliko skrbi, vse to slabo vpliva na nastop. Iz psihologije nam je znano, da misli vplivajo na naša čustva, telesne znake in na koncu na naše vedenje in nastop. Med maratonom negativne misli, ki izvirajo iz utrujenosti in bolečine, še krepijo negativne občutke, zato je pomembno, da imamo nad svojimi mislimi nadzor in jih znamo med tekom preusmerjati. Eden od načinov je, da se tekač osredotoči na svoj cilj, še bolje pa je, da si postavi tudi vmesne cilije.

Ali med tekom res lahko doživimo stanje zanosa in zakaj?

Tekači, ki v teku uživajo, lahko dosežejo stanje zanosa. Pri nekaterih se to dogaja tudi pogosteje. Začetniki ali tisti, ki tek jemljejo kot nujno zlo, pa bodo v svoji tekaški izkušnji težko doživeli takšno stanje. Stanje zanosa je mentalno stanje, pri katerem je oseba v celoti vpeta v tek, je nanj povsem osredotočena in je v dejavnosti uspešna. Do tega privede navdušenje nad nalogo, ko tekač med tekom tako zelo uživa, da se pojavi celo občutek akcije brez napora. Pri tem se spremeni doživljanje časa in koncentracija se močno zoži. Lahko rečemo, da gre za optimalno psihično stanje. Najpogosteje o občutkih stanja zanosa poročajo športniki, pogosteje celo rekreativni športniki, saj je napetost pri njih dosti nižja kot v vrhunskem športu.

Ali lahko od teka postanemo celo odvisni?

Čezmerno tekaško udejstvovanje lahko vodi v odvisnost. O odvisnosti govorimo, ko tekaška neaktivnost privede do sprememb v tekačevem vedenju, ki so zelo podobne vedenju pri odtegnitvenih stanjih drugih odvisnosti. V času abstinence se pojavijo spremembe v vedenju in čustvovanju, oseba se počuti slabo, postane zelo razdražljiva in lahko trpi za blažjimi simptomi depresije in anksioznosti. Eden najpogostejših znakov odvisnosti od telesne vadbe in teka je stalno povečevanje zahtevnosti telovadbe. Posamezniki, odvisni od teka, z njim pogosto nadaljujejo tudi v primeru poškodb. Vse obveznosti, vse življenje je podrejeno teku in rekreaciji. Preveč vadbe pa še ne pomeni, da je oseba odvisna od športa. O odvisnosti govorimo, ko so vse aktivnosti posameznika podrejene rekreaciji oziroma teku in omejujejo njegovo funkcioniranje.

Menda smo Slovenci pri teku zelo tekmovalni. Pa ne le, ko gre za tekmovanja, temveč tudi pri rekreaciji, ko tekmujemo sami s seboj.

Težko bi rekla, da smo tekmovalni zgolj Slovenci. Ljudje smo na splošno nagnjeni k stalnemu tekmovanju. Še posebno je tekmovalnost značilna za zahodno, izjemno storilnostno usmerjeno kulturo. Tako ni nenavadno, da se je prenesla tudi na področje rekreacije, še zlasti na področje teka, ki je v zadnjih letih postal pravi trend. Vsekakor pa zdrava tekmovalnost ne škodi, saj je navadno tekmovalnost tista, ki motivira, pa naj gre za tekmovanje s samim seboj ali z drugimi.

NoviceLM