Svetovni vojni mu je z nekaj pomoči sicer uspelo umestiti v pravo stoletje, a za orodnik še ni slišal. Za šnelkurs tudi ne. Ko mu poskušam pomagati, v smislu »saj se spomnite, kaj kričijo esesovci v partizanskih filmih«, me le zabodeno pogleda. Nato odgovori. Njegov odgovor me presune bolj kot vsi prejšnji. »Partizanski filmi? Kakšni filmi pa so to? Teh pa res ne gledam…«

Malce na trdo se zavem, kakšni oceani vednosti, vrednot in skupnih samoumevnosti v resnici ločijo generacije. In vendar si s predrzno lahkotnostjo drznem(o) domnevati, da mora, na primer, druga svetovna vojna, od katere je minilo skoraj trikrat toliko, kot je star »moj« taksist, običajnim mladim pomeniti kaj več kot obroben pojem iz zaprašenih učbenikov. Z drugimi besedami: zakaj neki bi bila druga svetovna vojna generaciji x, rojeni malo pred osamosvojitvijo ali po njej, kaj bližja, kot je bila nam prva? Tudi mi smo le nekaj malega vedeli o trpljenju na soški fronti in nekaj malega slišali o Galiciji. »Kje je že to?« »Je to isto kot Asterixova Galija…« Hecni našitki na uniformah dedkov in prastricev pa so nam bili prav toliko (ne)zanimivi, kot so zvezde, srpi in druga simbolna navlaka našim otrokom. Politično pogojeni odnos do obeh vojn je bil seveda drugačen, a to ne spremeni bistva stvari: čas je realna kategorija; če se zatakne ali ustavi, je nekaj narobe, s posameznikom ali družbo. V zatikajočem času se travme razraščajo, namesto da bi se omilile in izpuhtele v nepovrat. Politika bi zato morala vsake toliko opraviti vsaj »šnelkurs« o generacijskih prepadih, pričakovanjih mladih, miselnih okvirjih… Da ne bi generacij, ki za povrh ta hip prevzemajo največje breme razvoja, posiljevala s svojimi v čas zataknjenimi nesoglasji. Recimo o tem, kako (do)končno pokopati žrtve neke davne vojne.

Osnutek zakona o dostojnem pokopu žrtev vojnega in povojnega nasilja v RS, ki so ga pripravili v Novi Sloveniji, je odličen poligon za preverjanje tovrstnih zmožnosti novo-stare politične garniture. Zlasti Stranke Mira Cerarja – glede na dosedanjo povsem neoperacionalizirano pripravljenost na »preseganje ideoloških delitev«. V koalicijsko pogodbo jim je namreč uspelo zapisati le puhlico brez rokov in zavez: »Da se bomo končno lahko osredotočili na prihodnost in razvoj, moramo najprej zaceliti rano, ki že več desetletij bremeni slovensko družbo – dostojno moramo pokopati vse mrtve.« Citirani stavek je smešen. Je kdo kje, ki si ne želi zaceliti odprte rane?! Zveni nekako tako, kot da bi glede reševanja gospodarske krize napisali, da si bomo prizadevali bolje gospodariti, ali kaj podobno trapastega.

Če bo Cerar hotel učinkovito rešiti temeljni paradoks omenjenega zakona, njegovo strašansko (pre)poznost ob hkratni nujnosti takojšnjega ukrepanja, ne da bi se ujel v njegove pasti, bo moral pokazati veliko več političnih veščin, kot jih je doslej. Najbolj nevarnih pasti pa mu ne bo nastavila desnica, temveč koalicijski partnerici, DeSUS in SD .

Obe sta namreč doslej imeli dovolj časa in možnosti, da pietetno pokopljeta žrtve (po)vojnega nasilja, a tega nista storili. Tudi poslej zelo verjetno ne bosta »hiteli«. Spomnimo: šesto leto teče po odkritju Hude Jame, po na videz dostojnih razpravah, ali bi bilo bolje žrtve pokopati na pokopališču ob rudniku, nemara zgraditi kostnico ali v rudniku urediti muzej… Danes je povsem jasno, da je vsem ustrezalo, da ostane vse po starem. Pa čeprav to pomeni, da se moramo še naprej ukvarjati s 70 let starimi zgodbami in z njimi posiljevati mlade…

Cerar bo moral sooblikovati in nato vztrajati pri zakonu, ki ne bo všeč nikomur. Če bo namreč komu všeč, ameriškega veleposlanika Josepha Mussomellija ne štejemo, bo slab. Če bo, na primer, v zakonu zapisano, da pokop ali prekop plača država, bomo priča grmenju, da denar mečemo v jame, namesto da bi ga porabili za razvoj. Če bo pisalo, da ga plačajo svojci ali društva, bo druga stran zavpila, da je država svojo moralno in materialno dolžnost prevalila na žrtve. Ali kaj podobnega. Razumen kompromis je utvara. Že danes je tudi jasno, da bo čisto vsak posvetilni napis razlog za prepire. V borčevski organizaciji kljub obsežnim in temeljitim zgodovinskim raziskavam še vedno ne »razumejo« razlike in tragične prepletenosti med revolucijo in NOB, še več, revolucijo kot (ok)vir nasilja zanikajo. Na drugi strani pa je nedavno v glasilu RKC izšel članek, v katerem avtor desnici očita, da vprašanje narodne sprave obravnava le s humanitarnega vidika, kot pravico pobitih do groba, ne zahteva pa tudi njihove moralne rehabilitacije. Z drugimi besedami: tako imenovanim izdajalcem bi morali povrniti dobro ime in čast ter priznati legitimnost njihovega ravnanja.

Ključno je razumeti, da se ne z enimi ne z drugimi stališči ne gre ukvarjati, obe sta bolj stvar biologije kot filozofije. Od tistih, ki se še vedno bojujejo (za Tita, za Kreka, za Rožmana…), pač ne gre pričakovati, da bodo izpustili priložnost, da znova odpotujejo v preteklost. Pomembno je le to, da politika ostane v sedanjosti in dostojno opravi svoj posel: naredi dober, uporaben načrt, zagotovi denar in – pobite vrne zgodovini.