Brlek si ob zaključku letošnje edicije Festivala Ljubljana ni upal napovedati niti enega festivalskega gosta za prihodnje leto. Rukavina že pred začetkom letošnjega Lenta ni izpostavil nobenega vrhunskega imena, za katerim bi umetniško stal; taktična grožnja, da festivala junija ne bo, če ne bo lokalne in državne finančne podpore, se je letos še izšla, a očitno je zaradi ukvarjanja s financami zmanjkalo časa za tehtnejši vsebinski premislek. Kern, ki mu ambicioznosti in konceptualne gibkosti ne gre oporekati, se bo moral z letošnjo finančno bilanco Imaga Sloveniae še pošteno ukvarjati, saj mu je letos država odrekla programsko podporo. Vrečar pa bo iz kartonske škatle za dobrodelne prispevke za honorarje nastopajočim prešteval, ali bo dovolj vsaj za pivo in pečeno koruzo za nastopajoče na Trnfestu, ki so se v podporo festivalu že vnaprej odrekli honorarju. Program je zato praktično stihijski: kdor pride, lahko igra.

Brleku gre po finančni plati najbolje; nedavno mu je župan Zoran Janković podaljšal mandat, vsako leto mu nameni okrog milijon evrov za izvedbo programa in pokriva določene materialne stroške ter plače zaposlenih, sam mora zbrati le še približno še enkrat toliko od sponzorjev in obiskovalcev, pa lahko izpelje soliden program. Brlek sicer govori o elitnih dogodkih, ki se z redkimi izjemami zdijo bolj stvar preteklih festivalskih let, sedanji program pa tudi zmes uslug in prijateljstev v krogih, kjer ima Brlek kot predsednik združenja evropskih festivalov zelo vidno vlogo. So se mu v zadnjih dveh letih morda tudi na račun tega skoraj prepolovila sponzorska sredstva?

Tudi Rukavina se bo moral temeljito soočiti z javno podobo mariborskega paradnega konja, ki zahteva dober milijon evrov za program, predvsem kako bo vanj vgnetel ravno pravo mero umetniškega in komercialnega. Če številke govorijo, da je bil letos znotraj Lenta daleč najbolj obiskan kulinarični festival, to nehote aludira na misel zgodovinarjev, da ko se v določeni kulturi pojavijo kuharji kot pomemben fenomen v javnem diskurzu, je to znamenje resne dekadence tega naroda.

Res pa je hranjenje bistveno za preživetje in jedo tudi umetniki. Toda ukoreninjanje navade v zadnjih letih v slovenskem prostoru ne gre njim v prid: namenska sredstva za umetnost se krčijo brez jasno začrtane strategije o kulturni politiki in nacionalno pomembnem, v praksi pa je to pripeljalo do dejstva, da se za najem dvorane in tehnično osebje denar še najde, zmanjka pa ga potem za umetniške honorarje. Naj bomo zdaj veseli, da se je na Trnfest prijavilo toliko umetnikov, ki so pripravljeni nastopati zastonj?

Seveda ne in tudi organizatorji festivalov v Sloveniji se čedalje bolj preizprašujejo o smiselnosti svojega početja. Dosedanji festivalski koncepti so očitno nekoliko preživeti, bistveni bosta menedžerska prožnost in učinkovita strateška vizija. Vendar ne brez državne, lokalne in evropske finančne podpore ter ne brez podpore festivalskih privržencev in sponzorjev, ki bodo verjeli v programe.