Javne zavode v kulturi po splošnem prepričanju pestijo številne težave, med drugim vprašljiva stroškovna učinkovitost, zato ni dvoma, da je pred bodočim ministrom za kulturo reforma tega sektorja. Nekatera izhodišča za razmislek o konkretnih ukrepih na tem področju ponuja analiza, ki jo je na svojem blogu objavil kulturni ekonomist Andrej Srakar.
Ta ugotavlja, da so med najmanj učinkovitimi javnimi zavodi na področju kulture po pričakovanjih arhivi, saj so s svojo osnovno dejavnostjo manj usmerjeni v pridobivanje občinstva in prihodkov na trgu kot denimo gledališča, glasbene institucije in galerije. Med najmanj učinkovitimi muzeji pa so denimo Koroški pokrajinski muzej, Zasavski muzej Trbovlje, Posavski muzej Brežice, Pokrajinski muzej Koper in Medobčinski muzej Kamnik, ki jih v neugledno druščino postavlja bodisi relativno večje število zaposlenih (med 10 in 20) bodisi relativno majhen delež sredstev iz nejavnih virov.
V analizo, ki je sicer še v stanju nadgrajevanja, zato je njene rezultate smiselno vzeti z nekaj pridržki, je avtor zajel 70 slovenskih javnih zavodov v kulturi v obdobju 2002–2011. Analiziral je razmerje med skupnimi javnimi izdatki za zavod (financiranje države in občin) in številom zaposlenih na eni strani in na drugi strani uspešnostjo zavodov pri ustvarjanju prihodkov iz »drugih virov«, torej tržnih prihodkov ali prihodkov od vstopnin, publikacij, donacij, sponzorstev, članarin. Avtor študije pojasnjuje, da je izmeril zgolj učinkovitost pri zagotavljanju prihodkov (ne pa denimo učinkovitosti pri ustvarjanju publike), kar seveda ni temeljno poslanstvo večine kulturnih institucij, a je po njegovem pomemben dejavnik še posebej v času gospodarske krize.
Garanje za prihodke se splača
Med najuspešnejšimi ni večjih presenečenj, saj se mednje uvrščajo tisti zavodi, ki dejansko dajejo velik poudarek ustvarjanju lastnih sredstev in pridobivanju občinstva, denimo Cankarjev dom, Mestni muzej Ljubljana ali Mestno gledališče ljubljansko. Med presenečenja sodijo nekateri muzeji (denimo Zgornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Kočevje), ki jim uspeva z razmeroma majhnimi letnimi proračuni in majhnim številom zaposlenih ustvariti relativno visoke deleže prihodkov iz nejavnih virov.
Analiza detektira tudi posebnosti, kakršna je SNG Opera in balet Ljubljana, ki sicer ustvari veliko prihodkov iz drugih virov, a ji uspešnost znižuje skoraj 300 zaposlenih in primerjalno gledano visok proračun, ki je v letih 2010 in 2011 dosegel skoraj 11 milijonov evrov.
Bolj učinkoviti, kot mislimo
Analiza daje negativen odgovor splošnemu prepričanju, da naj bi imel slovenski javni sektor v kulturi probleme z učinkovitostjo. Ugotavlja namreč, da je bila skupna stroškovna učinkovitost javnih zavodov v kulturi v obdobju 2007–2009 še relativno dobra, nato pa je skladno z oteženimi gospodarskimi razmerami padla, a vendarle ostala nad mejo učinkovitosti. Zavodi torej niso na splošno neučinkoviti, so pa v zadnjih nekaj letih postali manj učinkoviti, ko pride do prodaje vstopnic, pridobivanja sponzorskih in donatorskih sredstev in tako dalje.
Učinkovitost je v povprečju manjša pri nacionalnih kot pri lokalnih javnih zavodih, hkrati je v povprečju manjša pri ljubljanskih kot pri neljubljanskih. Zanimiv je tudi podatek, da je k neučinkovitosti dodatno prispevalo to, da je bil nek zavod hkrati nacionalen in lociran v Ljubljani. Srakar pa svetuje zadržanost do teh podatkov, saj so na tako statistično sliko močno vplivali tisti lokalni zavodi, ki imajo po podatkovni bazi ministrstva za kulturo nič zaposlenih (zaposlitve torej financirajo lokalne skupnosti): primer so Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Gledališče Koper in Anton Podbevšek Teater.
Rešitev so davčni ukrepi
Andrej Srakar je za Dnevnik podrobneje pojasnil, kateri so kulturno-politični ukrepi, ki bi bili smiselno izpeljani iz njegovih ugotovitev. »Vsaj pri tistih zavodih, ki bi morali biti usmerjeni v pridobivanje drugih prihodkov, kot so gledališča, galerije in glasbene ustanove, delno tudi muzeji, bi veljalo na ravni države razmišljati o ukrepih, ki bi spodbudili večje in boljše črpanje teh virov sredstev, kot so davčni ukrepi in spremembe v spodbudah zaposlenim, ki pridobivajo te vire sredstev.«
Srakar za naslednjo fazo analize načrtuje podroben izračun dodatnih kazalnikov učinkovitosti posameznih zavodov, ki bo pokazal, kateri bi bili primerni korekcijski ukrepi na ravni zavoda. Računa, da bo z nadaljevanjem analize mogoče priti do približne ocene sredstev, ki bi se jih z reformo, ki bi stavila na povečanje učinkovitosti javnih zavodov v kulturi, dalo prihraniti in prekanalizirati v druga področja kulture, na primer nevladni sektor in samozaposlene v kulturi.
