V igri pobega iz sobe, kakor so jo pod okriljem Zavoda IMG Kobarid zasnovali Matej Šarf ter Ian in Gal Stergar, obiskovalce zaklenejo v sobo, v kateri je na tleh narisana steklenica, stene so popisane z geometrijskimi ugankami, na stropu je miniaturen labirint, v njem pa avtomobilček na daljinsko upravljanje, nekje ob strani sta še kovček in majhna omara. S temi orodji je treba najti ključ, ki odpira vrata v naslednjo sobo, kjer čakajo številne nove uganke, rešitve teh pa tekmovalce popeljejo v zadnji prostor, v katerem se skriva ključ izhodnih vrat. Časa za pobeg je eno uro.
Od ročnih spretnosti do detektivskih sposobnosti
V začetni sobi, ki spominja na klet, pride prav predvsem logično razmišljanje in nekaj ročnih spretnosti. Drugi prostor, zastavljen kot imitacija dnevne sobe, je kontrasten prvemu, saj je zapolnjen s številnimi predmeti, ki obiskovalcem niso v pomoč pri napredovanju, zato so tu dobrodošle detektivske sposobnosti. V zadnjem predelu goste pričakajo s časi popisane stene in množica steklenic, ki daje občutek, kot bi se nahajali v nekakšni shrambi. Tu je ponovno treba napeti možgane, tik pred ciljem pa je nujna še mirna roka, če želite s trnkom ujeti enega izmed ključev, ki vodijo na svobodo.
Same uganke niti niso posebno zahtevne, a je treba najprej dojeti sistem igre in razvozlati vrstni red reševanja, kar marsikomu povzroča težave. Brez dodatnih navodil ali z zelo malo pomoči se je doslej do cilja uspelo prebiti le dvema ali trem skupinam. Zato snovalci udeležence spremljajo preko kamer, da vidijo, kolikšen je njihov napredek, in če se na kakšni postaji posebej zatakne, jim oporo ponudijo z dodatnimi namigi, vendar vselej takšnimi, ki ne razkrivajo preveč. »Zdi se nam nesmiselno, da se nekdo 40 minut muči ob eni uganki, nato pa bi ga po preteku ene ure nagnali ven. Raje se trudimo, da s pomočjo namigov vsaki skupini omogočimo, da v približno eni uri sama najde izhod,« sistem pojasni Matej Šarf.
Preden se obiskovalce zaklene, dobijo navodila, naj med seboj čim več komunicirajo, saj je igra zastavljena v smislu teambuildinga, naj razmišljajo čim širše ter se pri vsem skupaj zabavajo. Z izjemo trika, kjer potegneš iz steklenice ključ, pripet na zamašek, s pomočjo robca, so vse zagonetke povsem izvirne. Trojica omenjenih sestavljavcev je najprej prečrtala jezikovne uganke, saj je želela, da imajo tujci enake pogoje kot domačini, nato so se prepustili domišljiji ter ustvarili kombinacijo miselnih orehov in spretnostnih nalog. Kar precej so na zasnovo vplivale same možnosti, ki jih ponuja prostor. Namen je vsako sezono prenoviti vsebino, da se bodo lahko v podvigu ponovno preizkusili tudi tisti, ki so se že prebili skozi pasti. Zdajšnja postavitev bo po vsej verjetnosti posodobljena v začetku novembra, in sicer v božično-novoletnem duhu.
»Brez pomoči bi tukaj umrli«
Tercet snovalcev je idejo za igro dobil na izletu po Budimpešti, kjer je mogoče naleteti na kar nekaj tovrstnih »igralnic«. »Te zadeve smo sicer že prej poznali iz videoiger, a tu klikanje z miško ali tipkanje po telefonu nadomestijo dejanske situacije. Ideja se nam je zdela precej zanimiva, drugačna in za nas poznana, zato smo si rekli, da bi kaj takšnega po vsej verjetnosti dobro funkcioniralo tudi v teh krajih. Naša dolina je znana predvsem po športnih aktivnostih, ta igra pa je čisto nasprotje,« razmišlja Matej Šarf, ki je zadovoljen z dozdajšnjim obiskom, saj je poleti vladalo precejšnje zanimanje za »odvzem prostosti«. Ob domačih gostih so se v razvozlavanju ugank preizkusili tudi številni tujci iz različnih delov sveta, od Italijanov, Nizozemcev ali Belgijcev pa do Avstralcev, Kanadčanov in Vietnamke. K oglaševanju dejavnosti vsekakor največ pripomore priporočilo na portalu TripAdvisor.
Večini gostov, ki za seboj puščajo sporočilca na listkih, se zdijo uganke precej zahtevne, a se ob njih tudi zabavajo. Tako je deklica iz Norveške zapisala: »Zabavno in zahtevno. Zelo zahtevno, a zelo zabavno.« Poljska skupina je bila nekoliko hudomušna: »Bilo je zelo težko. Tukaj bi brez pomoči umrli.« Ob tem ne manjka zapisov v stilu »Fejst dobra fora« v različnih jezikih. Eden izmed redkih kritikov je predlagal, da bi bilo treba nekoliko premešati vrstni red sob, saj se pasti prve večini zdijo najzahtevnejše, medtem ko je zadnji razdelek najbolj prizanesljiv do obiskovalcev, vendar, kot opaža sogovornik, s časom precej pada koncentracija in zmanjkuje idej.
Nemec previden pri vožnji
Za zdaj rekordno znamko najhitrejšega pobega (52 minut) držijo štirje fantje, med dvojicami pa je najboljši čas rahlo čez eno uro. »Če je v skupini več članov, je napredek skoraj vedno hitrejši, kar podpira rek, da več glav več ve. Precej pomaga tudi, če se skupina organizira, še posebno v drugi sobi, kjer je veliko odvečne šare. Zanimivo je, da so gosti iz germanskih dežel veliko bolj organizirani kot drugi, saj si takoj porazdelijo naloge. Neki gospod iz Nemčije je bil še posebej previden, ko je vozil avtomobilček na daljinsko upravljanje, da ga slučajno ne bi podrsal,« nekaj utrinkov ponudi Šarf.
Med navodili za igro je na spletni strani zapisano tudi: »Ne uničujte pohištva in drugih rekvizitov. Rešiti se morate z uporabo možganov in spretnosti, ne s silo.« Ustvarjalci igre so se namreč zbali, da bi nemara v zaprtem prostoru prihajalo do frustracij, če bi se komu rešitev katere izmed ugank preveč izmikala in bi zato uporabil silo, a se kaj podobnega še ni zgodilo. »Le tu in tam kakšna skupina na koncu v šali reče, da je malo manjkalo, da se niso sprli.«
Kot spodnjo starostno mejo udeležencev Matej Šarf priporoča 13 ali 14 let, čeprav so bili med obiskovalci tudi že mlajši otroci in se zabavali v vlogi pomočnikov staršev. »Deklica iz neke belgijske družine se je pred vstopom v sobo precej bala, da bo iz kakšnega kota kaj skočilo nanjo, a smo jo potolažili, da se ne zgodi nič takšnega, in je nato nadvse uživala.« Vsekakor pa obisk odsvetuje klavstrofobičnim ljudem, v zadnjem prostoru pa je lahko nekoliko neprijetno tudi tistim, ki se bojijo teme.
