Prava slika Slovenije pa se kaže v športu. To, kar so nam prikazali slovenski košarkarji na prijateljskih tekmah, je geneza sodobne Slovenije. Najprej vodja Jure Zdovc, ki molči, je resen, brez emocij z značilno kretnjo palca na obrvi. Vdan v usodo. Imam pač takšno ekipo. Eni sploh nočejo vanjo, drugi solirajo, tretji pa nimajo pojma. Zadaj ni videti nobene strategije, nobenega načrta, nobene vizije, ampak čista improvizacija. Bolje rečeno panika. Panika v obrambi, panični meti v napadu in čakanje na čudež, da bo vsaka žoga, vržena skoraj s polovice terena, padla v koš. Če je kdo mislil, da se bo igra zgostila okoli megazvezde Gorana Dragića, so bile to le pobožne želje. Goran kot prvič ni bog, kot drugič pa je tipičen predstavnik sodobne Slovenije, ki sliši na ime: skrbi za svojo rit. Prevedeno to pomeni, da nima smisla tvegati poškodb na terenu ali izgoreti do zadnjega atoma moči, saj je najpomembnejše, da še eno sezono dobro plačano špilaš tam čez lužo. Kot politiki. Eden ustanovi stranko samo zato, da si zrihta službo kot evroposlanec, druga je prepričana, da mora dobiti mesto komisarke, ker je Slovenijo rešila padca v brezno trojke. In cela ekipa košarkarjev se obnaša, kot da sta tam na terenu združena pozicija in opozicija. Levica in desnica. Ni naključno, da so vsi organizatorji igre bolj spretni z levo roko, statisti pa bolj z desno. Ter da neverjetno veliko žog zleti v roke nasprotnikov. Kar je logično v ekipah, kjer ni kemije, kjer ni sodelovanja, kjer je končen cilj morda le prisotnost ali pa zviševanje lastne cene. Bolje rečeno, iskanje delodajalca, ki bo dal vsaj za potico in potne stroške. Kot razprodaja podjetij v Sloveniji. Samo da se proda.

So nam pa v torek nogometaši Maribora pokazali, kako naj bi bila videti sodobna Slovenija. Ne ustraši se velikih, ne ustraši se močnejših, ne ustraši se bogatejših. Igra svojo igro, živcira nasprotnika, doseže napol čudežen gol in se obnaša, kot da so rojeni zmagovalci. Še celo komentator na koncu ni imel pravih besed, ko je že čisto hripav zaključil: čestitke gladiatorjem, čestitke umetnikom in mojstrom nogometne igre.

In ko vas bo Miha Žibrat v naslednjih dneh moril s svojimi komentarji, si boste morda zaželeli, da bi tam sedeli Sebastjan Jeretič, Božidar Novak in Miloš Čirič. Ti vsevedni in samonanašalni analitiki slovenskega vsakdana so nam v zadnjem TV klubu demonstrirali malo šolo briljantnih analiz. Od katerih bodo odmevale besede Božidarja, da se resni ljudje ne odločajo, da bi šli v politiko. Skratka, vzemite vse skupaj kot veliko šalo ali veseloigro, kjer bo še naprej glavni vicmohar Karl Erjavec