A stranke so mu še vedno plačevale z gotovino in zatrjevale, da želijo samo ploščice, ne pa tudi računa. Tako je kmalu z bankovci napolnil še en zabojček. Potem je nekega dne videl oglas za malo rabljenega mercedesa (samo 250.000 kilometrov), uvoženega iz Nemčije, plačilo z gotovino, in se je odločil za nakup. S tem je storil usodno napako. Ko je vozil hčerko v vrtec, je za hrbtom pogosto slišal pripombe o goljufivih obrtnikih, ki za vrtec plačujejo minimalno. Zato je obiskal ravnateljico in dejal, da bi rad plačeval več. A ga je zavrnila, češ da po uradnih evidencah zasluži komaj za hrano in mu za vrtec ne morejo zaračunati niti centa več. Tako je ves nesrečen mercedesa zaklenil v garažo.

Bankovci pa so se kar kopičili, zdaj jih je bilo že za celo omaro. Novi računovodja (ki tudi sam ni izdajal računov) mu je za nerazumno vrtoglavo plačilo svetoval, naj bankovce spravi v tujino. Tako je začel denar v kovčkih voziti čez mejo in ga nakazovati na bančne račune, ki mu jih je odprl računovodja. Sprva je kazalo dobro, saj je uspel skoraj izprazniti omaro.

Nekega večera pa je, utrujen od dela, ležal na kavču pred televizijo in gledal poročila. Nenadoma je zaslišal svoje ime. Na ekranu je zagledal svojo fotografijo in sliko peščene plaže in palm na nekem daljnem otoku, za katerega še slišal ni, znani raziskovalni novinar pa je nekaj govoril o davčnih oazah in sivi ekonomiji. Potem je šlo vse samo navzdol. Na vrata so začeli trkati davčni inšpektorji, za njimi so prišli policisti, z njimi pa televizijski reportažni avtomobili. Medtem ko so po hiši hodili kriminalisti, po vrtu pa snemalci in fotografi, je žena zahtevala ločitev. Obdržala je hčerko, hišo in mercedesa.

Tolažbo je našel v bližnjem bifeju, kjer je pridno utekočinjal tistih nekaj bankovcev, ki so jih policisti, dacarji in žena spregledali v drvarnici. A ne za dolgo, saj so začeli prihajati sodni pozivi. Ker je moral plačati odvetnika, je začel šušmariti. Neka upokojenka, ki ji je položil ploščice v kuhinji, ga je spoznala. »Vi ste tisti s televizije! Ne razumem, zakaj vas preganjajo, ko tako pridno delate. Naj vzamejo tajkunom, ki so milijarde skrili na tistih otokih,« je bila odločna, mu pomolila šop bankovcev in pomežiknila, »saj lahko brez računa, a ne?«