V negotovih gospodarskih časih, ko služba za vsakogar ni več samoumevna, mnogi iščejo alternative, kako bi zaslužili dodaten denar. Profesionalni športniki niso izjema. Ob tem, da tekmujejo na najvišji ravni, vztrajno iščejo vire zaslužkov zunaj športa. Eden od razlogov se skriva v slabi finančni kondiciji slovenskega športa, v katerem denarja ni v izobilju, kar pomeni, da marsikateri športnik ne uspe dostojno preživljati sebe in svoje družine zgolj z udejstvovanjem na tekmovališčih. Nekateri iščejo dodaten zaslužek zgolj za osnovno preživetje, drugi pa za ustvarjanje kapitala.

Recesija udarila na vsa področja

Tomo Levovnik, priznani športni delavec z bogatimi izkušnjami, opozarja, da lahko ob dodatnih obveznostih trpi kariera športnika. »Nobenega dvoma ni, da so športniki v tem primeru bolj obremenjeni, kar pomeni, da so manj osredotočeni na proces treninga in tekmovanj. To je še posebej izrazito pri nas, saj nimamo resnih menedžerjev, ki bi znali pravilno skrbeti za športnike. Po napornih treningih potrebuje vsak športnik veliko časa za počitek. Če ga ne izkoristi, je regeneracija daljša, to pa lahko privede do slabših rezultatov,« je položaj ocenil Levovnik. Opozoril je, da bi država lahko bolj pomagala športnikom, ki so se znašli v finančni stiski. Recimo z davčnimi olajšavami ali stimulacijami, kar smo nekoč že poznali. Kot pravi Levovnik, ne smemo pozabiti niti na trenerje, ki se znajdejo v isti zagati kot športniki: »Kar nekaj jih je, ki so za svoje delo na športnem področju plačani zelo slabo, zato so primorani poiskati dodatno delo. Nekateri trenerji v alpskem smučanju ali atletiki so si poiskali službe v drugih državah.«

Naš sogovornik, tudi prejemnik Bloudkove nagrade, je prepričan, da bi morali športnikom že na začetku športne poti jasno razložiti, da je profesionalni šport v redkih primerih tako dobičkonosen, da bi lahko brezskrbno preživeli daljše življenjsko obdobje. Levovnik pravi, da športniki predvsem iz kolektivnih panog odpirajo svoje športne šole, veliko se jih ukvarja z gostinstvom, nekateri so denimo predstavniki športne opreme. »V zadnjih letih pa smo prišli do položaja, ko je recesija udarila na vsa področja, zato je vedno več športnikov, ki nimajo niti denarja za ohranjanje normalnega statusa. Kriza nas bi morala prisiliti v to, da bi poskrbeli za mlade športnike in jih pripeljali do tega, da bodo pridobili ustrezno izobrazbo. Država bi potem lahko naredila še več pri zaposlovanju športnikov v javni upravi, športniki pa bi se morali sprijazniti, da bi prejemali dohodek, ki bi bil primerljiv z njihovo izobrazbo in izkušnjami. Na veliki nogi ne bi mogli živeti, bi pa imeli zagotovljen vsaj neki standard,« še dodaja Levovnik.

Ključno je, koliko si plačan v klubu

Kapetan hokejistov Olimpije in dolgoletni reprezentant Aleš Mušič je pred štirimi leti začel intenzivno razmišljati, kaj bi počel po koncu športne kariere. S prijateljem sta udejanjila idejo, da bi v bližini središča Ljubljane dobila v najem lokal. Glede na to, da tivolski hokejisti v zadnji sezoni od lanskega decembra niso dobili niti ene plače, je bil vsak dodaten zaslužek zunaj športa zelo dobrodošel. »V našem hokeju je nemogoče obogateti in si zagotoviti toliko denarja, da bi lahko mirno živel tudi na stara leta. Športnik se mora zavedati, da bo treba služiti denar tudi takrat, ko telo ne bo več zdržalo vseh naporov na igrišču. Sam sem zadovoljen, da sem izbral gostinstvo, ki mi v času aktivne kariere ne vzame veliko časa. Urnik si vedno prilagodim obveznostim v klubu, saj je na prvem mestu kajpak še vedno Olimpija,« pravi 32-letni Aleš Mušič, ki že vso kariero nastopa v zeleno-belem dresu.

Med profesionalnimi klubi, v katerih morajo igralci za preživetje delati tudi v drugih službah, je bil lani odbojkarski kolektiv ACH Volley. Gre za najboljši panožni klub v Sloveniji, ki igra v najvišjem kakovostnem tekmovanju v Evropi – ligi prvakov, a finančne težave kluba so bile lani tako velike, da so nekateri igralci poiskali alternativno rešitev preživetja. Drugo službo sta imela dva odbojkarja. Eden je bil izkušeni sprejemalec Matija Pleško, ki je trener mlajših selekcij, s čimer je ACH Volley lahko zaprosil za občinska sredstva (prek razpisa), da je pokril Pleškovo plačo odbojkarja. Drugi primer je Matej Vidič, ki se je zaposlil v informacijsko-računalniškem podjetju Astec. Tako je dopoldan hodil v redno službo, popoldan pa opravil še odbojkarski trening. Z novo sezono je končal odbojkarsko kariero, čeprav je bil slovenski reprezentant. Odločil se je, da bo hodil zgolj v »normalno« službo.

»Prejšnjo zimo sem diplomiral. Ker nisem več najmlajši, sem službo iskal že v preteklosti, a je bilo težko, saj nisem imel izkušenj. Če bi s tem zavlačeval, bi se kasneje še težje zaposlil, v tujino pa nisem imel namena oditi. Razmere v Sloveniji niso takšne, da bi lahko živel od odbojke,« je povedal 27-letni Matej Vidič, ki je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko. Ali je k odločitvi, da si poišče redno zaposlitev zunaj odbojke, pripomoglo tudi neizpolnjevanje obveznosti kluba, ni odgovoril neposredno, a dovolj jasno: »Ko se odločaš, ali boš 24 ur na dan živel za odbojko, je zagotovo eden ključnih dejavnikov, ali si za to plačan ali ne.«

Slabe hkrati igralec, trener in delavec

Zaradi tega je imel težave trener ACH Volleyja in slovenske reprezentance Luka Slabe. »Če imaš v ekipi igralce, ki imajo izobrazbo – in pri ACH Volleyju jih je bilo vedno precej – potem imajo ti igralci v primeru finančnih težav drugo možnost. Matej je videl, da plačil v klubu ni, zato si je poiskal novo zaposlitev. Drugega, kot da spoštujemo njegovo odločitev, nam ni preostalo. Jaz od igralca ne morem zahtevati, da opravlja delo profesionalca, če za to ni plačan,« je dejal lanski trener ACH Volleyja. »Z Matejem je bil dogovor povsem preprost. Izpuščal je dopoldanske treninge in treniral samo popoldan, ko je hodil še v fitnes. Sprva je tudi dobro igral, zato so ljudje govorili, da je Vidič prerojen, toda vse je bilo na kratek rok. Oba z Matejem sva dobro vedela, da je le vprašanje časa, kdaj bo prišlo do zasičenosti in utrujenosti. Zdržal je do konca sezone, potem pa vsi vemo, kaj je sledilo – zasičenost in športna upokojitev.«

Pred prihodom k ACH Volleyju je bil v enaki situaciji tudi Slabe. Vodil je Calcit iz Kamnika in Uko Kropo, zraven pa je opravljal še delo fizioterapevta. »V Kropi sem bil igralec, trener in delavec. Kot fizioterapevt sem delal od osmih zjutraj do štirih popoldan. Vmes, ko nisem imel pacientov, sem v glavi že načrtoval treninge, kar sem počel tudi prejšnji večer. Namesto da bi se posvetil le pacientu, mi je misel pogostokrat ušla na trening. Možgani so delali 24 ur na dan,« se spominja Slabe. »Nato sem moral na treningu trdo delati kot igralec in biti hkrati zgled za ostale kot trener, da sem bil vseskozi motivator in poln energije. Kot trener ne moreš priti v dvorano in biti povsem izmučen. Toda prej ali slej se utrudiš. Na dolgi rok tako ne gre,« je sklenil Slabe, ki je imel ob tem doma še ženo in dva otroka.