Najprej zato, ker nismo več v predvolilnem času, ker je čas vznesenega leporečja minil in smo v času, ko vsi upiramo oči v to, kar se bo zares zgodilo. Dve stvari sta, ki si ju resni politik ne bi smel privoščiti: cinizem in pridiganje. Nespodobno je, da ljudje na oblasti, ki imajo moč, možnost in dolžnost delati v dobro državljanov, prevzemajo naloge farov na prižnicah, razočaranih državljanov in razvnetih kolumnistov; Miro Cerar ni več nič od tega.

Naloga politika ni pridušanje o tem, kako vrednote izginjajo, kako je vse manj poštenosti, solidarnosti, delavnosti, skromnosti…, to delajo le politikanti. Resni politik te vrednote vzpostavlja s svojim delovanjem, sam deluje v skladu z vrednotami v dobrobit državljanov, državo vodi pravično in strateško premišljeno in tako zagotavlja takšne družbene, gospodarske, ekonomske in kulturne razmere, v katerih lahko vrednote – enakost, pravičnost, svoboda, poštenost, solidarnost, domoljubje… – zacvetijo. Ne po direktivi s premierske prižnice (»slovenska država je temeljna politična dobrina« za koga?), ampak zato, ker imajo ljudje možnost živeti spodobno življenje v okolju, ki vrednote, zelo različne, ne le kvazikatoliške, omogoča in reproducira. Ker niso prepuščeni pobesnelemu laissez-faire, ampak imajo zagotovljeno spodobno delo in streho nad glavo, ker si lahko ustvarijo družino in imajo otroke v dobrih javnih vrtcih in šolah, ker jih ne skrbi za starše brez zdravstvene oskrbe, ker revščina izginja in delujejo javni servisi, ker odhod v galerijo ni razkošje, časopisi pa niso polni razkrivanja malverzacij. To so naloge politikov, zato so bili izvoljeni, zato so plačani in s tem naj se ukvarjajo. Vrednote propadajo ravno zato, ker politiki o njih govorijo, namesto da bi jih živeli.

Da bi nazorno videl, kako propadajo najsvetejše vrednote pravičnosti, solidarnosti in svobode, lahko gre Miro Cerar v kino. Lahko vidi, kako pomembna je umetnost (ki jo misli prepustiti matematičarki, ki od kulture ne pozna niti k?), koliko o stanju vrednot pove že en sam film, z naslovom Dva dneva, ena noč bratov Dardenne. Videl bo, kaj pomeni fleksibilnost zaposlitve, o katere koristnosti za gospodarstvo vsevprek opletajo. Kako delavka Sandra izgubi delo v perverzni igri delodajalca, ki zaposlenim da na glasovanje: ste za to, da dobite 1000 evrov premije, vaša sodelavka pa izgubi službo? In seveda – večina glasuje za 1000 evrov. Sandra konec tedna preživi tako, da se vozi od enega do drugega sodelavca in ga prosi, naj se odreče 1000 evrom v njeno korist. In vidimo prikrito revščino vseh teh (belgijskih) delavcev, ki kljub službi nimajo več dovolj za dostojno preživetje, ki delajo popoldne še na črno, katerih partnerji so ravno tako ostali brez službe, vidimo ta delavski razred, ki baje ne obstaja več, a le zato, ker je njegova revščina spremenila videz (zdaj ne jedo več zelja, ampak pice). Vidimo, kako jih sistem peha v nespodobna odločanja, kako jih dela nesrečno razdvojene ali egoiste, kako jim prosto po M. C. načenja »duhovno in psihofizično zdravje«. Da, to je ta pomoč gospodarstvu, o kateri govori tudi SMC, to je fleksibilnost delovnih mest: posojila, ki jih nenadoma ne moreš več plačati, delodajalsko izčrpavanje in izsiljevanje tistih, ki še imajo službo, manipuliranje z onimi, ki so zaposleni za določen čas, poniževanje ljudi, ki izgubljajo tla pod nogami in končajo na psihiatričnih oddelkih… To so vrednote sistema, ki meri gospodarsko uspešnost po BDP in po dobičku podjetja in plačah vodstva, ne pa po grozljivi škodi, ki jo povzroča družbi in posameznikom.

Družba in posamezniki pa razpadajo zaradi razmer, ki jih je ustvarila manjšina, ne pa zaradi pomanjkanja skromnosti, delavnosti itn. večine ljudi.

Vrednote? Počakali bomo torej, da vidimo, kako jih bo Miro Cerar s svojo vlado uresničeval v praksi. Kaj bo naredil glede ene najpomembnejših vrednot, sočutja. Bo poskrbel za najbolj odrinjene, najbolj prikrajšane, ogoljufane, brezpravne, za delavce z minimalnimi dohodki brez plačanih prispevkov, za brezposelne, za prosilce za azil? Ali pa za tiste, ki imajo največ, pa bi radi imeli še več, če ne, bodo kar odšli? (Edini, ki so v tem času zares množično odšli, pa so brezposelni visokoizobraženi mladi ljudje, ne pa domnevno izvrstni, a preslabo plačano menedžerji.) Katera vrednota bo torej prevladala v tem primeru? Bo poskrbel za najemni stanovanjski sklad in odrešil ljudi stiskanja v sobicah ali pa bo zahteval skromnost? Bo poskrbel za pravično družbeno porazdelitev dobičkov in dobrin, ne le dolgov, ali pa bo od revnih pričakoval velikodušnost? Bo poskrbel za ustavno zagotovljeno enakost pred zakonom Romov, istospolno usmerjenih, hendikepiranih, bolnih ali bo zahteval potrpežljivost? Bo poskrbel za poštenost, na primer za sorazmernost plač v javnem sektorju in plač v podjetjih v večinski državni lasti, ali pa bo zahteval odrekanje? Bo pošteno razčistil »posel stoletja«, TEŠ 6? Bo poskrbel za pravico vseh zapornikov, da redno hodijo na delo?

Čakamo dejanja. Po njih bomo sodili njegove vrednote.