Problem manipulacije je univerzalen, nanjo naletimo povsod, v kapitalizmu smo nenehno v manipulaciji, enako v politiki – ta nas ves čas vabi, naj sodelujemo, saj je to edini način, ki politiki sploh daje občutek, da tisti, ki mu vlada, obstaja. (Smeh.) No, vprašanje je: kdo manipulira s kom? Množice, ki igrajo, da sodelujejo, kar pa v resnici ne, ali pa tisti, ki postavlja pravila igre, na primer jaz, ki odločim, kako bo človek udeležen v predstavi? In to je tisto, kar me zanima, saj sem v natanko enakem položaju kot ekonomija in politika: občinstvo nam je vsem najbolj dragocena stvar, a hkrati je črna škatla. Kaj je notri, ne vemo. A z njo se stvari premikajo.
Kako se je ta participacija gledalcev skozi čas spreminjala? Na predstavi Numax-Fagor-plus sem imela občutek, da gledalci, medtem ko prevzemajo vloge, paradoksalno, niso nič bolj potopljeni v tematiko, kot če bi bili pasivni – ker pozornost preusmerijo na lastno vlogo, ker hočejo dobro igrati.Vprašanje je: ali imajo besede lastnika? Ali so besede iste, če jih spregovori resnični delavec ali če jih spregovori lažni delavec? Ali pa imajo svoje avtonomno življenje in ni važno, kdo jih izgovarja, in jih je treba le govoriti in ponavljati, ker gre za njihov smisel? Ne gre za to, da govorite resnico, ampak za to, da resnica govori vas.
Toda besede lahko zvenijo lažno, lahko spremenijo smisel z ozirom na to, kako in s kakšnimi motivi so izgovorjene. Ravno to je teater.Res je, toda besede so vedno povedane na lažen način. Tudi resnični delavci v tem filmu niso bili posneti na resničnih sestankih, ampak so te sestanke, ko so sklenili posneti film o svoji agoniji, še enkrat odigrali. Lažni dokumentarec. No, v resnici smo vsi lažni. Besede so resnične, mi smo lažni.
So resnične, dokler so le napisane, in postanejo lažne, takoj, ko si jih prisvojimo?Ne, po mojem je govor resničen in nas razsvetljuje, toda razsvetljuje nas kot lažne osebe. Besede nam dajejo neko predstavo o tem, kaj je resnica, a ker smo lažni, potrebujemo ta občutek resnice. Zato si igralci tako prizadevajo, in lepota tega početja je, da tudi če to naredijo tako izvrstno kot v nedeljo zvečer, še vedno vsi vemo, kar so nam govorili teoretiki v 70. letih, Erving Goffman in drugi: vsi smo lažni, slabi igralci. Ni res, da smo režiserji, igralci, očetje. Res je, da igramo vloge režiserjev, očetov, mater. Šele ko se zavemo teh vlog, ko se otresemo vere, da smo »zares«, lahko vzpostavimo distanco do sebe in do svojega početja.
V predstavi je za nas, ki smo sistemsko živeli eksperiment samoupravljanja, zanimivo, kako delavci pojasnjujejo njegov propad, kako so nekateri koncepti, na primer uravnilovka ali uzakonjen maksimalni razpon plač, ki je bil po vojni uveljavljen tudi v zahodnih demokracijah, postali nemisljivi.Delavci, ki so dve leti samoupravljali podjetje, so sami zapustili podjetje, ker so ugotovili, da so se znašli v položaju samoizkoriščanja. Ta ugotovitev je povzročila izjemno nezadovoljstvo sindikatov, saj je dokazovala smrt neke ideje; film je bil predvajan dvakrat, v Madridu, nato pa je poniknil, vse do leta 2006, ko je povzročil pravi vihar v intelektualnih krogih. Propad Numaxa v 70. letih in Fagorja, ki je največja kooperativa na svetu, leta 2014, je poraz dela za tekočim trakom, v tovarni. Kontekst konkurence je bil že v 70. letih tak, da je za obstanek podjetja zahteval skorajda suženjsko delo. Delavci so se tega zavedli in se uspeli emancipirati. Ne v celoti, kot je hotel Marx, ampak emancipirati od dela za tekočim trakom; večina je šla v drobno podjetništvo. Toda Fagorjevi delavci 35 let kasneje niso niti približno delili tega spoznanja, v tem času je delo za tekočim trakom očitno postalo vredno, da mu žrtvuješ celo svoje življenje. Čeprav to ni nikakršno življenje. Za nas je bilo to strašno spoznanje.
Vredno, ker si ga vendar sprejel prostovoljno, v »svoji« zadrugi, in ti ni bilo vsiljeno?Da, ravno to je grozno. Če ti je vsiljeno, se vsaj lahko upreš!
Če si ga naložiš sam, pa si ponotranjil razmerje gospodarja in hlapca. Kaj nam torej preostaja?Ostaja nam, da se osvobodimo dela.
In prakticiramo farniente, sladko brezdelje?(Smeh.) To je znani spor med anarhisti in socialisti z začetka 20. stoletja: prvi so drugim očitali, da jim ne gre za delavsko emancipacijo, ampak za izboljšanje pogojev dela, ki bodo omogočili nadaljevanje izkoriščanja. V tem smislu so vlade in sindikati lažni nasprotniki, ker oboji ohranjajo sistem. Zato mi je bilo všeč na včerajšnji predstavi, da so se gledalci dolgo upirali delu igralca. Lenuhi, anarhisti! (Smeh.) No, ko je tišina postala preveč zoprna – in zoprno je, ko ni več ne navodil ne znakov, kako naprej, ko ni več odra, in tega ne more več biti, ker ni več predstave, re-prezentacije – so se lotili dela.
Gledalci niso dovoljeni, tako se glasi naslov neke druge vaše predstave. Je to konec kontemplativnega sedenja v temi in razmišljanja o tem, kar nam hočete vsiliti?Pa saj gledalec si želi biti na odru, pod reflektorji! Ko dobi priložnost, je pa len. Poglejte televizijo: saj smo tam le mi, ni se ji več mogoče upreti, ker kažejo le nas. Enako je v postpolitičnem času, ko ni več političnih antagonizmov med strankami: to je vse igrano, edini resni antagonizem je med oblastjo in množicami, a mi molčimo ali pa igramo v »demokratičnem« cirkusu. Ravno zato se z našimi predstavami nenehno nagibamo nad prepad. Da bi se vprašali, kaj narediti? Kaj je bolje: govoriti ali ne govoriti? Tega odgovora nimam.
