Če sem šel delati trenersko licenco, to pomeni, da me to delo veseli. Precej hitro sem naredil trenersko licenco A. Redno sem delal izpite in končal to stopnjo šolanja, zato sem se lahko pridružil Olimpiji. Delo je zanimivo. Doslej ni bilo večjih težav. Prihodnje leto bom delal še izpite za licenco PRO, s katero lahko trener vodi člansko ekipo v prvi ligi.
Kakšen način dela ima strokovni štab Olimpije in kakšno vlogo imate vi v njem?Moja vloga je, da kot vsak pomočnik pomagam trenerju. Ogrevam ekipo, delam vaje z igralci. Delamo ekipno, beseda vsakega šteje, vsi se posvetujemo, na koncu pa odločitve sprejema trener Darko Karapetrović. Tudi športni direktor Mile Ačimović je prisoten na vseh treningih. Spremlja delo, se pogovarja z igralci, kar je pozitivno za ekipo.
V prvem delu prejšnje sezone ste igrali za Olimpijo. Se je veliko spremenilo, odkar ste zapustili klub in se vrnili?Ekipa Olimpije je zdaj še bolj kakovostna kot takrat. Delamo korak za korakom in se zavedamo, da lahko le s trdim delom naredimo kaj dobrega. Imamo močnejšo klop. Imamo alternative na vseh igralnih položajih. Tega s igralci zavedajo in zato dobro delajo na treningih.
Potem ko ste se vrnili iz tujine, ste precej dobro spoznali tudi kakovost slovenske lige. Kakšna je?Vedno sem govoril, da je slovenska liga zelo kakovostna. Če nimaš najboljšega dneva, te lahko vsak premaga. Prav tako lahko tudi naša ekipa premaga vsakogar. Tekme so zahtevne.
Miran Burgič je dejal, da ne govorite veliko, ko pa govorite, poveste le bistvene stvari.Ni dobro, če daš igralcem preveč informacij. Povedati je treba bistvo. Stremim k temu, da dam nogometašem le informacije, ki jih sami nimajo. Iz svojih izkušenj vem, kaj bi v določenem položaju naredil. Če me kdo vpraša za nasvet, mu pomagam.
So nogometaši, ki so igrali na položaju defenzivnega vezista, v večini primerov najbolj nadarjeni za trenersko delo?Možno. Defenzivni vezisti morajo biti osredotočeni tako na napadalni del igre kot obrambni. Igrati morajo v obe smeri, zato so morda lahko bolj uspešni kot trenerji.
Ste že kot nogometaš bolj spremljali način igre vaše in tekmečeve ekipe kot soigralci?Nisem bil preveč hiter, zato sem moral bolje brati igro. Če nisi hiter, moraš imeti neko drugo kakovost, da si konkurenčen. Moja največja kakovost pač ni bila hitrost, ampak branje igre.
Niste še prestari, pa tudi v formi ste še. Razmišljate, da bi še kdaj igrali?Ne.
Lahko bi igrali za Olimpijo.Ne morem, ker sem pomočnik trenerja.
V svetu poznamo več primerov dvojnih vlog.To bi bilo morda možno v kakšni peti avstrijski ligi. Olimpija je preveč resen klub, da bi se odločili za kaj takšnega.
Bodo šli tudi vaši otroci v nogomet po družinskih stopinjah?Rad bi videl, da bi šli.
Jim boste pustili prosto pot?Ja in ne. Bistveno je, da so v športu, ni pa pomembno, da se odločijo ravno za nogomet. Vem namreč, koliko šport človeku da.
Imate kakšen ideal glede načina igre?Nimam. Zame je najbolj pomembna organizacija v igri. Če ima ekipa dobro organizirano igro, potem lahko na površje pridejo tudi kreativne poteze posameznikov.
