No, res je, to ni prvi grob, ki se je kopal za Alenko Bratušek v njeni kratki politični karieri. Konec koncev je prišla na vrh v trenutku, ko je bila država na robu bankrota, ko je na vrata trkala bruseljska trojka, ko so ulice preplavljale besne množice in ko se je Janša na velikem platnu na Kongresnem trgu dokončno poslavljal od tostranstva in se podajal v samozadostno paralelo. Manevrskega prostora za vladanje praktično ni bilo, šlo je zgolj za gašenje požarov, za krizni menedžment in za poskuse normalizacije prostora. Ampak je speljala, poleg tega pa ji je s svojim racionalnim, tehnokratskim, funkcionalnim, operativnim in izrazito neideološkim jezikom uspelo sprostiti skrajno nevrotično in naelektreno ozračje. Če dodamo še prizadetega in ranjenega Jankovića, ki ga je imela nedvomno ves čas za vratom, si opravljeno delo zasluži spoštovanje.

Verjamem, da je verjela tudi Alenka Bratušek, da so pozitivni rezultati, ki jih je lahko pokazala po letu dni vodenja države, zadosten argument za suvereno nadaljevanje. Vendar ni bilo tako. Sledilo je dvojno razočaranje. Najprej v lastni stranki, kjer ni dobila podpore, nato pa še v javnosti, kjer je dobila lekcijo iz selektivnega spomina volilnega telesa, ki z lahkoto pozablja vse konstruktivno, hkrati pa s fanatično trmo in fotografsko brezkompromisnostjo arhivira zdrse, nato pa se nemalokrat spremeni celo v vsesplošno naslajajočo se brozgo. Potem ko se ji je v prvi fazi predvolilne kampanje izjalovila ideja o povezovanju novih tvorb na levi sredini političnega prostora, se je zgodil še javnomnenjski »zeleni val« neopredeljenih glasov, ki je med iskanjem pristana zdrsnil od Šoltesa, za katerega smo šele pred nekaj dnevi izvedeli, da je takoj po državnozborskih volitvah tudi že odstopil z vrha lastne stranke, prek Alenke Bratušek, ki je v nenaklonjeni konstelaciji dogodkov odigrala zgolj funkcijo »prevodnika«, do zmagovalca volitev Mira Cerarja.

Na tej točki, v samem finišu volilne kampanje, je bilo jasno, da bo morala Alenka Bratušek povleči neko potezo. Ne za zmago na volitvah, ampak za golo politično preživetje. In jo je. Oziroma so jo. Najožji krog sodelavcev, svetovalcev, spin doktorjev in ideologov je izvedel redizajn Alenke Bratušek. Pred nami je nenadoma, iz nič, stala neka nova oseba, precej bolj odločna, bolj ostra, tudi prepirljiva in celo konfliktna. Začela se je redno odzivati na »nižje lege« političnega diskurza in ga celo generirati. Tako očitne spremembe pojavne oblike nekega politika smo bili v zadnjih dvajsetih letih, če me spomin ne vara, deležni samo še pri Janši leta 2004, ko so mu pred volitvami uspeli za nekaj tednov spremeniti zagrenjeno in revanšistično podobo v konstruktivno in državotvorno držo. Vendar Janša, ki bi moral, če bi bil res velik politik, kot to trdi kar lep del države, obdržati tako podobo (ne govorim o vsebini), je to ovčjo kožo seveda takoj po volitvah slekel (in se dokončno samoomejil), Alenka Bratušek, ki se je pred nami nenadoma pojavila v volčji koži in bi morala to podobo takoj po volitvah sleči, pa jo je iz ne povsem jasnih razlogov obdržala (in se s tem prav tako samoomejila).

Res je sicer, da je s tem obratom stranki oziroma temu istemu najožjemu krogu izborila uvrstitev v parlament in s tem politično preživetje, vendar je hkrati sebe vrgla v spiralo neavtentičnega političnega jezika, iz katere je začela generirati vprašljive politične odločitve, med drugim potezo, s katero je predlagala samo sebe za komisarko. V konkretnem in v metaforičnem smislu. Na tej točki pa se vrne dilema z začetka: kakšna je motivacija za takšno potezo, če pa je izrazito negativna reakcija javnosti nanjo popolnoma predvidljiva. Morda je verjela – skupaj s svojo ekipo – da se bo poteza že naslednji dan spremenila v lanski sneg. Morda se je po izkušnji z nehvaležnostjo volilnega telesa razočarana odločila, da naredi črto pod domačo politično kariero, hkrati pa politični samomor na domačih tleh izkoristi za skok na evropski politični parket. Morda. Morda pa si je Alenka Bratušek dovolila celo naivnost in spregledala nekatera dejstva, ki jih njen najožji štab brez dvoma ni spregledal. V tem primeru smo priče notranji strankarski likvidaciji oziroma kadrovski konsolidaciji (odvisno od perspektive).

Kakor koli in ne glede na odgovor pa se zdi, da prav nihče, niti ona niti njena najožja ekipa, ni predvidel odhoda v opozicijo. Konec koncev je stranka že po prvem krogu pogajanj za vladno koalicijo povedala, da se je trudila iskati programske razlike s Stranko Mira Cerarja, vendar jih kljub trudu ni našla. Kar pomeni, da jim za kritiko vlade ostane narcisizem malih razlik, iz tega pa še nikomur ni uspelo oblikovati državotvorne drže. Kjer ni vsebinskih razhajanj, ostane prostor za burko in karikaturo. To pa je pravi konec stvari.