To se običajno nahaja poleg okenc za prodajo vozovnic, na katerem potem, ko vam prijazna gospa prebere, kar piše na spletu, velikem elektronskem zaslonu nad vašo glavo in v zloženki, ki jo držite v roki, kupite vozovnico do, na primer, Norrköpinga.

Čeprav na vaši vozovnici piše številka postajališča, s katerega bo vaš avtobus odpeljal čez točno trinajst minut in sedemnajst sekund, vam bo uslužbenka, ki zdaj že pozna vaše nezaupanje v pisano besedo, natančno pojasnila, kako pridete do njega, da vam ne bo treba po poti prebirati smerokazov. Potem le še pokažete vozovnico šoferju in se odpeljete. Proti Norrköpingu, jebiga, a to ste si pač sami izbrali.

Enake postaje imajo dandanes celo v številnih tranzicijskih deželah, a so lahko tam avtobusi, ki iz Katovic za Bielsko-Biała odpeljejo ob 10.15, dražji od tistih, ki v isti smeri krenejo ob 10.25. To se dogaja zato, ker so to postkomunistične države in so ljudje v njih pretirano navdušeni nad prostim trgom. Ponekod vam tudi pozabijo povedati, da so eni avtobusi direktni, drugi pa se ustavljajo v vsaki vasici med Pardubicami in Hradec Kralove, ker so to, spet, postkomunistične države in vas nič ne briga, kje se avtobus ustavlja.

Drugo vrsto avtobusnih postaj običajno najdete v tako imenovanih državah tretjega sveta, kjer bodisi ne zaupajo tehnologiji bodisi je tam delovna sila cenejša od elektrike bodisi jim drugačen način poslovanja narekuje njihova kultura. Na teh postajah je zato vse še veliko bolj preprosto, saj bo takoj po prihodu na postajo pred vas od nekod izskočila cela kopica ljudi, ki ne bodo videti kot uslužbenci česarkoli, še najmanj avtoprevozniških podjetij, in se vam na ves glas zadrla vseh sedemindvajset možnih destinacij.

Na vas je le, da odmislite predsodke do ljudi, ki brez razloga tulijo na vas, jim pozorno prisluhnete, in ko zaslišite ime kraja, kamor ste namenjeni, pokimate. V naslednjem hipu boste že sedeli na enem izmed dvaintridesetih oldtajmerjev, razstavljenih na ploščadi za postajo. Ne boste sicer imeli pojma, kdaj bo vaše avtobusu podobno vozilo odpeljalo, še manj, kdaj bo prispelo v želeni kraj. To se v tako imenovanih državah tretjega sveta pač ne ve. Pa ne zato, ker bi bile poti tako zelo nepredvidljive, ampak zato, ker je to, ali boste vi v Phnom Penh prispeli ob enajstih dopoldan ali ob devetih zvečer, za ljudi na postaji v Laosu povsem nepomembno.

Mimogrede, priporočljivo je vnaprej poznati lokalno izgovorjavo kraja, kamor potujete, ker to, da je Marakeš za Maročane Marakš, boste najbrž že še ugotovili, a preden dojamete, da se Guangzhou prebere kot vlečenje krede po šolski tabli, boste že uro in pol zmedeni hodili naokrog in zaman iskali Kitajca, ki govori angleško.

Poleg opisanih dveh obstaja še ena vrsta avtobusnih postaj, ki ni tako pogosta. Ta se nahaja v tako imenovanih državah četrtega sveta. To so tiste države, v katerih State Department svojim državljanom prijazno odsvetuje uporabo javnega medkrajevnega prometa, države, kot so Sirija, Irak, Liberija in Sierra Leone. Edina tako imenovana država četrtega sveta brez vojne ali ebole je Slovenija. A ni potovanje z avtobusom po njej nič manj avanturistično.

Ko se namreč po treh urah vožnje z vlakom iz Ljubljane premaknete za celih sto kilometrov in se znajdete v Kopru ter se prebijete celo do avtobusne postaje, se nič hudega sluteč znajdete pred eno težjih nalog v življenju. Če niste na vlaku spoznali primorske študentke, ki je slučajno šoferjeva nečakinja in lahko iz prve roke izve, da je vaš avtobus trenutno v Izoli in bo že čez »tričetrture« (nedoločljiva časovna enota, običajno od ene do treh ur) v Kopru na tretjem ali šestem peronu, se vam ne piše nič dobrega.

Na koprski avtobusni postaji pač nihče ne tuli »Piraaan!« ali »Sveti Antooon!«, razobešene so številne table z voznim redom, a le, da bi s pomočjo njih ugotovili, zakaj v Sloveniji ljudje ne verjamemo več ničemur, kar piše, še najbližje okencu z informacijami pa je kiosk, na katerem prodajajo hot dog. Fant s hrenovko v roki bi vam rade volje pomagal, a je žal nov tukaj in bo najbrž prav od vas izvedel, da imajo v Kopru tudi avtobuse.

Tako je vaše edino upanje, da se prebijete do Pirana, teta Zdenka, ki v popoldanskem času na petem peronu čaka avtobus za Dekane. Ona vam bo povedala, da bi moral vaš avtobus priti že pred dvajsetimi minutami, a da dostikrat zamuja in da počakajte še malo, da avtobus ponavadi res pride. A teta Zdenka vam bo to pojasnila samo, če niste iz Italije. Če ste, se boste morali obrniti na pomoč k stricu Martinu, ki dopoldan lovi avtobus za Bertoke. On bo sicer poskrbel za vas kot za svojega lastnega otroka, a žal malo slabo sliši, zato Piran včasih zamenja z Ankaranom. Če piha burja, pa tudi z Ljubljano ali Trstom.

Srečno pot vam želi slovenski potniški promet.