Kam bežite?

Z brado kralja Matjaža

Torej, če parafraziram, slovenski razvojni model v veliki večini še vedno temelji na pridni delovni sili in nizkem strošku dela. In četudi se koalicijski sporazum še tako trudi ubežati od tega modela z razsipno rabo fraz, kot so »ustvarjalna Slovenija, kreativne industrije, inovativno kompetentna družba«, pa se vse to leporečenje podre že v prvem delu koalicijske pogodbe, kjer se piscem zapiše besedna zveza »strukturna preobrazba gospodarstva in znižanje prispevkov«. Debata o preobrazbi gospodarstva skozi nižanje prispevkov ima brado kralja Matjaža. Rasti je začela s prepolovitvijo delodajalskih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta letos praznuje polnoletnost. Pridno je poganjala z ukinitvijo davka na izplačane plače izpred petih let. Ter se razbohotila s sedemodstotnim znižanjem davka na dohodek pravnih oseb v zadnjih devetih letih. Vmes se je število registrirano brezposelnih povečalo z rekordno nizkih 59.303 v septembru 2008 na skorajda rekordno visokih 129.843 januarja letos.

Letos do konca julija je bilo začetih 833 stečajnih postopkov, kar je skorajda petkrat več od istega obdobja pred petimi leti. Danes je tudi 53.000 več oseb, ki tvegajo revščino oziroma socialno izključenost, kot jih je bilo pred petimi leti. Da ne govorimo o 3,6 milijarde evrov vredni dokapitalizaciji slovenskega bančnega sistema. Ki je nič drugega kot javno izstavljen račun za bančno podprto manijo zasebnih menedžerskih odkupov.

Ne moremo niti mimo tega, da se je po uradnih podatkih število kaznivih dejanj s področja kršitev temeljnih pravic delavcev v zadnjih petih letih povečalo s 312 na 3138. Tako je, v petih letih se je število kaznivih dejanj s področja kršitev temeljnih pravic delavcev povečalo za desetkrat. Število inšpektorjev na Inšpektoratu RS za delo (IRSD) pa se je v istem obdobju zmanjšalo. Leta 2011 je bilo na IRSD zaposlenih 88 inšpektorjev, konec 2013 pa le 80 inšpektorjev. Da je absurd toliko večji, se je število poslovnih subjektov v zadnjih šestih letih povečalo za več kot 30.000.

Vmes se še vedno spopadamo z očitki o domnevno previsoki minimalni plači, ki je v neto znesku še vedno pod mesečnim pragom tveganja revščine. Ali je v delodajalsko razumevanje pojma minimalna plača morebiti že vključen redni družinski obed v ljudski kuhinji? In ne le to. Če natančneje pogledamo kolektivne pogodbe dejavnosti, lahko ugotovimo, da je najnižja osnovna plača v prvem tarifnem razredu dejavnosti lesarstva 428,78 evra bruto. Kar je za polovico manj od zneska minimalne plače. Osmi tarifni razred, to je »visoko zahtevna dela«, torej tisti visokotehnološki kader, ki bi mu delodajalci bojda tako radi izplačati nekaj tisoč evrov mesečne plače, pa ima po isti kolektivni pogodbi najnižjo osnovno plačo 840,72 evra. Kje je že tistih nekaj tisoč evrov mesečne plače, ki čaka razvojnike? In to v dejavnosti, za katero se je v vseh strateških dokumentih tekmovalo v zapisih, kako perspektivna je?

Propadli, odpisani ...

V času pisanja vse teh strateških dokumentov so propadli Novoles, Meblo, Lipa, Stol Kamnik, KLI Logatec, LIKO Vrhnika, Garant, Svea Zagorje. In še bi lahko naštevali. Tekstilno industrijo pa so odgovorni tako in tako že zdavnaj odpisali kot premalo konkurenčno in pričeli slediti trendu socialnega dumpinga, pardon, stroškovne konkurenčnosti in selili proizvodnjo v Srbijo, kot recimo Skupina Lisca, ali pač zaprli podjetje in obtožili delavce premalo zavzetega strinjanja z razvojno-dumpinško vizijo, ki da je botrovalo propadu. Labod, Zvezda, Mura, MTT Tekstil, Rašica. Stečaj.

Drzni strategi seveda ne morejo mimo sanjarij o zagonu velikih infrastrukturnih projektov. Kje so slovenska gradbena podjetja, ki bi to gradila? Nekdanji direktorji sedaj propadlih gradbenih velikanov, nekateri od njih so za svoje podvige celo dobili nagrade stanovskih organizacij, se bodisi sprehajajo po zaporniških celicah bodisi trpijo zaradi kroničnih težav s hrbtom. Vrednost gradbenih del, opravljenih v aprilu 2014, je bila za 18,8 odstotka nižja od povprečja za leto 2010. Vrednost teh del na stavbah je bila od povprečja za leto 2010 nižja celo za 58,8 odstotka.

In kaj na vse to poreče osnutek koalicijskega sporazuma? V njem je poglavje, naslovljeno z »inovacijska infrastruktura«. Inovacije, inovacijske infrastrukture za množično inoviranje, inovacijski ekosistemi in vključevanja v inovacijske ekosisteme so danes poglavitni elementi ustvarjanja dodane vrednosti in gonilo sodobnega razvoja. Hm, povejte po pravici. Ste sploh razumeli ta zapis? Inovacijski ekosistem? Ali ni to le v poslovni new-age jezik preoblečena misel o inovativnih modelih bežanja delodajalcev pred terjatvami delavcev, ki se imenuje »veriženje podjetij«? Ali se s tem misli podporo start-up sceni? Tej isti sceni, kjer delavci namesto plače dobijo osnovne vložke v družbi, kar celo svetujejo nekateri odvetniki(?!). Kjer se osemurni delavnik razume kot relikt industrijske dobe, če prav razumem Gajo Zornado iz Internet Week Slovenije? Ali se s tem misli podporo projektom socialnega podjetništva v Pomurju, kjer je država v letu 2013 sprva rezervirala 1,5 milijona evra, na koncu pa izbrala en projekt v višini 77. 237 evra? Ali pa se s tem misli na situacijo, kjer podjetje, ki letos še sploh ni oddalo REK-obrazcev, torej ni poravnalo obveznosti do Finančne uprave RS, pridobi od države povračilo davka v višini 10.000 evrov? Mogoče se nanaša na dejstvo, da je takratna Davčna uprava RS (DURS) v letu 2010 vložila 81 kazenskih ovadb zaradi suma storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, policiji je bilo posredovanih tudi 121 naznanil zaradi suma storitve kaznivega dejanja po citiranem členu, pristojna tožilstva pa so v zgolj petih primerih vložila obtožni predlog na pristojna sodišča? Kdo ve.

Nespoštovanje delovnopravne zakonodaje

Spoštovani drzni strategi, bodimo povsem iskreni. Velik del domačega industrijskega in storitvenega sektorja se je skrčil ali se skril v nedrje dobaviteljske verige večjih multinacionalk. Razvojni del podjetij je postal privilegij srednje velikih in večjih podjetij. V zadnjih letih se kot prvaki vlaganja v razvoj pojavljajo vedno isti Akrapoviči, Pipistreli ali Dewesofti. Ali na pogorišču nekdanjega gospodarskega modela, kjer brenči vse več profesionalnih kršiteljev delavskih pravic, zares želite zgraditi gojišče novega start-up podjetniškega prekariata, pretrganega vseh regulacijskih spon? Zakaj in kam tako bežite?

Vprašanje je, kaj boste namreč naredili z zagotovitvijo ustrezne življenjske ravni. In zakaj v osnutku koalicijske pogodbe ni zapisana sprememba definicije minimalne plače in izločitev dodatkov iz le-te. V zadnjem osnutku koalicijskega sporazuma prav tako zapišete, da socialni transferji ostanejo na enaki ravni, kot so sedaj, vse dokler ne bo dosežena 2,5-odstotna gospodarska rast, razen višina minimalnega dohodka, ki se mora usklajevati z inflacijo. To je veliko premalo, saj povzema sedanje stanje. Ki je celo slabše kot leta 2009. Ministrstvo za delo je namreč že 24. julija 2009 na novinarski konferenci sporočilo, da bo znesek začasne denarne socialne pomoči 308,85 evra. Ali boste kaj naredili za to, da se konkurenčnost gradi na ustreznem vlaganju v inovacije, raziskave in razvoj, ne na zniževanju socialnih prispevkov? Ne bi namesto krčenja socialne države na račun zniževanja socialnih prispevkov raje podprli vlaganj v menedžerski model, ki se imenuje Employee Driven Innovation (EDI). To je inkluziven sistem inovacij »od spodaj«, ki v proces inovacij vključuje prav vse zaposlene. Ta proces je popolno nasprotje tradicionalnemu centralističnemu procesu inovacij, ki poteka zgolj od »zgoraj navzdol« in je odvisen od ekskluzivnega tima strokovnjakov. Zakaj raje ne okrepite pravne države na področju spoštovanja delovnopravne zakonodaje? Ob že znanih neslavnih kadrovskih številkah iz IRSD bi dodatno opozoril na nesmisel v kazenski zakonodaji, ki se imenuje dokazovanje naklepa pri kršenju temeljnih pravic delavcev. Ali kakor je izjavila dr. Katarina Kresal Šoltes z Inštituta za delo pri Pravni fakulteti v državnem zboru 26. aprila 2012: »Do zdaj je prevladovalo stališče, tudi znotraj tožilstva, pa tudi, bom rekla, morda znotraj sodstva in tudi dela kazenskopravnih strokovnjakov, da v bistvu že ta sama okoliščina, da je delodajalec v finančnih težavah in da zaradi tega ni, ne vem, plačeval plač ali pa prispevkov, da že samo to dejstvo izključuje njegov naklep.« Kakor vidimo iz že navedenih podatkov Dursa, očitno to stališče še vedno drži. Kaj torej reči delavcu, ki mu niso bile izplačane plače po več mesecev? Se opravičujemo, delodajalec ni želel, da do tega pride?

Morali bi prisluhniti tudi dr. Barbari Nerat z okrožnega sodišča v Mariboru, ki je na posvetu o delavskih pravicah v državnem svetu 24. aprila letos izjavila naslednje: »Sam delikt, ko se kršijo delavske pravice, je dejansko vsem vam jasen. Lahko ga stori vsakdo, ki ima za to pristojnost, nekdo, ki pač nudi službo. Vemo, da se to ne more zgoditi z malomarnostjo, zato tudi nimamo namestitev na psihiatrijo, zato tudi nima zamračenega uma, ampak samo z najvišjo stopnjo kazenske odgovornosti, in to je lahko samo direktni naklep.«

In pa – zakaj se tako otepate socialnega dialoga? Socialni partnerji imamo na področju vajeništva in pripravništva ogromno operativnega potenciala, kar tudi dokazujejo izjemno uspešne in dolgoletne prakse iz tujine (Nemčija, Danska). Zato bi veljalo na tem področju bolje uporabiti socialni dialog na ravni kolektivnih pogodb in tudi skozi različne javne spodbude spodbujati ustrezno ureditev vajeništva in pripravništva v sistemu kolektivnih pogodb, ki bo ljudem zagotovil ustrezno plačilo ter tudi prehod v redno zaposlitev. Ne pozabimo tudi na to, da je za ustrezno vpeljavo EDI modela inovacij temeljnega pomena prav učinkovit socialni dialog na vseh ravneh.

Vem, zgodba o start-upih je medijsko zagotovo bolj privlačna kot zgodbe Nafte Petrochem iz Lendave ali TIB Transporta iz Ilirske Bistrice. Kdo pa ne mara spremljati rahlo adrenalinskih zgodb o lepih, pametnih in mladih, namesto izžetih obrazov ljudi, ki so svojega jokerja že pokurili? In vendar, zgolj v teh dveh podjetjih je skupaj s povezanimi družbami zaposlenih 337 delavk in delavcev. In to na območjih z že tako in tako visoko brezposelnostjo. Zato se je treba nehati skrivati za lepimi PR-oglasi kreativne industrije in se soočiti z realnostjo našega razvojnega modela. Ta je namreč še vedno obstal na zastareli razvojni ravni zniževanja stroškov dela delovne sile in temu primerno zastarelem stilu menedžmenta.