Zapornik kot poslanec, 3.

Ad 2: Tu pravi, da se glede usode mandata ni opredelil, a da se Janšev mandat tudi v primeru neodvzema »nikakor ne bi mogel in smel izvrševati«, češ da tako izhaja kar iz treh zakonov. Da ne utrujam bralcev s ponovnimi pravniškimi prerekanji o tem, kaj določbe teh treh zakonov res pomenijo, se bom tu omejil na bistveno: celo v primeru, če bi ti zakoni poslancu res onemogočali izvrševanje te funkcije (ne službe ali zaposlitve, ampak ene od treh najvišjih oblastnih funkcij v državi!), bi bila taka zakonska določba v očitnem nasprotju z ustavo. Nerazumevanje tega, da je v ustavnih demokracijah ustava nad zakoni, je tisto, kar sem že zadnjič imenoval »višek ustavnopravne slepote« – a premnogi naši pravniki so še tako trdno miselno zasidrani v »predustavnih« pravniških kalupih, da jim je vsaka beseda v tej smeri kot bob ob steno. Pa je že več kot pol stoletja od takrat, ko je nemško ustavno sodišče leta 1957 v znameniti sodbi v zadevi Lüth kot prvo v Evropi uveljavilo načelo, da je celo navidezno povsem jasne zakonske določbe treba vedno interpretirati v skladu z ustavnimi pravicami, ki bi bile drugače lahko prizadete.

Nadalje: da »nikjer ne piše, da bi bil zapor dolžan izpustiti obsojenca v parlament«. Ista zgodba: to res nikjer ni izrecno zapisano – a prav v takih situacijah se pokaže, ali je uporabnik prava samo »črkobralec« ali kaj več. Veseli me, da tudi dr. Petrovec ocenjuje Podržajevo dovolitev Janševega »namenskega izhoda na svečano prvo sejo novega parlamenta« kot ustrezno – težko pa je razumeti, zakaj bi potem za drugo ali tretjo sejo moralo veljati drugače. In tudi ni res, ko pravi, da o tem g. Podržaj še ni odločil – je sam že pred dnevi na TV povedal, da bodo Janši taki »namenski izhodi«, dokler se njegov pravni položaj ne spremeni, dovoljeni še naprej.

In še tretje nerazumevanje ustavnega prava: ustavno zagotovljena »neoviranost izpolnjevanja ustavne funkcije« naj bi »padla že z 38.c členom zakona o poslancih«? Prvič: noben zakon ni nad ustavo. In drugič: ta zakonska določba je lep primer, kam pripelje nesistemsko postavljanje splošnih pravil ob posamičnih primerih. Sprejeta je bila zato, da prvi obsojeni poslanec (g. Prijatelj) v zaporu ne bi mogel prejemati poslanske plače – in ne pomeni tega, kar bi v njej rad videl dr. Petrovec. Če bi bila napisana drugače (tako da bi res tudi poslancu z veljavnim mandatom preprečevala udeležbo na sejah), pa bi kot protiustavna morala biti razveljavljena.

Ad 3: Tu (glede pomena 85. člena KZ) dr. Petrovec ni odgovoril na moj argument. Za ponavljanje ni prostora.

Ad 4: Ta točka v odgovoru me je pa najbolj razočarala. Moj očitek se je glasil: »... šolski primer argumentiranja ad absurdum ...: 'Si predstavljamo, da bi Plutu, Trobcu ali Breiviku volilci odprli vrata zapora za čas, ko bi opravljal povsem zakonito podeljeno funkcijo poslanca?' Oprostite, kolega Petrovec, menda niste resno mislili, da so kje na svetu volilci, ki bi take morilce izvolili za poslance, vedoč, da so zagrešili take zločine? In če tega niste mislili, kako vam je potem lahko ušla na papir tako strašna misel?« Namreč misel, da bi se kje lahko našli volilci, ki bi takega morilca, potem ko je bil že obsojen in volilcem njegov zločin znan, izvolili za poslanca. Toda dr. Petrovec noče priznati, da ga je tu »v žaru polemike« pač zaneslo predaleč in v popolnoma »nesklepčne«, zame in za Terška žaljive izpeljave, ampak se iz zadrege skuša izviti tako, da namesto o Trobcu in Breiviku začne govoriti o drugačnih morilcih – o izraelskem generalu in politiku Šaronu pa o Hrvatu Branimiru Glavašu. Drugemu je po obsodbi leta 2010 poslanski mandat po zakonu prenehal – zakaj ga potem navajate? Ker bi ga njegovi »srbofobni« volilci lahko kljub temu še enkrat izvolili, če bi bilo to dovoljeno? Morda – a ni dovoljeno. Zgrešen primer. Popolnoma nedopustno, skrajno nekorektno pa je tu navajanje generalov in politikov, ki so seveda tudi v mojih očeh morilci – a ker so to počeli v imenu svoje države, niso bili nikoli obsojeni. Pa to ni bil samo Šaron. Je bil kakšen general ali politik morda obsojen za strahotno morijo civilistov v Hirošimi, v Dresdnu, za skrajno grozljive povojne poboje pri nas? Danes sicer svet že ima mednarodna sodišča tudi za (vsaj nekatere) take morilce – in tu bi najbrž lažje našli primere, ko bi bili fanatični privrženci tudi po obsodbi pripravljeni v svojem sovraštvu do drugih takega morilca ponovno izvoliti za svojega predstavnika – ampak jim pravni red tega ne omogoča. Spet strel v prazno...

Bova vsaj s to skrajno zgrešeno točko tu končala, kolega Petrovec – ali greva še naprej?

Ad 5: Hvala za kompliment o mojem domnevno velikem ugledu – a da bi zato moja beseda imela tudi kakšen poseben »vpliv na sodnike med odločanjem«, je pa velika zmota. Razen če ta »vpliv« razumemo tako, da med višjimi in vrhovnimi sodniki, s katerimi (mnogimi) sem že dolgo v skrajno hudih strokovnih sporih, moja beseda morda vpliva v smislu: »No, če se pa za to in to zavzema Krivic, je pa precej jasno, da je to narobe! Saj ga vendar že dolgo poznamo.« O teh svojih sporih z njimi doslej javno nisem govoril: enkrat so me celo že kaznovali zaradi domnevne »žalitve sodišča« – jaz pa sodnemu svetu, zaman seveda, že lep čas pošiljam pisma, naj končno vendarle nekaj naredijo zoper obupno nekvaliteto na nekaterih področjih sojenja.

Kaj pa moja podpora ločenim mnenjem treh ustavnih sodnikov v zadevi Patria in opozorilo, da tudi preostalih šest ustavnih sodnikov nikakor ni reklo, da je obsodba zakonita, le presojo vrhovnega sodišča so poprej še zahtevali? Kolega Petrovec za tista tri ločena mnenja pravi, da seveda niso zanemarljiva, a da bi bilo bolje, če to ne bi bili »tisti trije, ki se tako pogosto politično izpostavljajo«. Mimogrede: samo eden od njih res bolj pogosto – drugi skoraj nikoli, tretji (Petrič) sploh nikoli! Ampak najbolj sporno je pa to, kar dr. Petrovec zapiše na koncu: »Najslabše, kar se sodnikom lahko zgodi, je to, da večina, ki spremlja njihovo delo, vnaprej z veliko zanesljivostjo napove njihovo (drugačno) odločitev.« Tu spet kar »bruhne« na dan žalostna raven ustavnopravne (ne)razgledanosti premnogih naših, tudi uglednih in drugače odličnih pravnikov. To, kar v državah z razvito pravno kulturo štejejo za prednost (predvidljivost odločanja posameznih sodnikov), se šteje pri nas za slabost! A naj dodam še to: sam naše ustavne sodnike poznam dokaj dobro, pa na primer pred odločanjem o izbrisanih in o arbitražnem sporazumu nisem mogel predvideti, da bo »ideološko« od mene najbolj oddaljeni sodnik Zobec v teh dveh zadevah napisal tako izvrstno ločeno mnenje, da sem mu za to tudi javno izrazil vse priznanje. Pa ni bil strokovno vrhunski le tam – drugo pa so nekateri njegovi zunajsodni nastopi, s katerimi se tudi sam ne strinjam, tudi javno sva že polemizirala o tem. »Ideološka« usmeritev ustavnih sodnikov je gotovo izjemno pomembna, ampak drugod po svetu jo, seveda ob tovrstni uravnoteženosti sodišča, razumejo kot nekaj za to funkcijo nujnega in koristnega – mi pa tudi tu kažemo svojo majhnost in nedozorelost.