Župan ni potrjen!

Odločitev je padla! Izvolitev Ivana Hribarja za ljubljanskega župana ni dobila najvišjega potrjenja. Podžupan dr. Ivan Tavčar je bil telegrafično poklican na deželno predsedništvo in mu je bil tam izročen danes dopoldne naslednji dekret: (...)

Njegovo c. in kr. Apostolsko Veličanstvo blagoizvolilo je z najvišjim odločilom z dne 6. avgusta t.l. gospoda občinskega svetovalca Ivana Hribarja županom stolnega mesta ne potrditi.(…)

Ivan Hribar torej ni potrjen! Ta mož, ki je s svojo železno vztrajnostjo izkopal ljubljansko mesto izpod potresnih razvalin, ta mož, poln velikih idej, jeklene volje in čudovite delavnosti, ki je iz propadle Ljubljane napravil moderno mesto, ki je prejšnje provincijalno gnezdo opremil z najmodernejšimi velikomestnimi pridobitvami, ki je vse svoje izredne zmožnosti posvečal mestni upravi, ta mož sedaj ni potrjen kot župan ljubljanski.

Petkrat je bil že Ivan Hribar potrjen kot župan, petkrat ni bilo proti njemu najmanjšega pomisleka, petkrat je vlada priznala, da je Ivan Hribar pravi mož za župana – sedaj pa naenkrat ni to več.(...)

Nepotrditev Ivana Hribarja za župana ljubljanskega je kruto in nezasluženo žaljenje tega prezaslužnega moža, čigar ime se bo še stoletja imenovalo z iskreno hvaležnostjo kot župana vseh županov, kar jih je doslej imelo ljubljansko mesto. Nepotrditev je udarec za vso narodnonapredno stranko in v odločnem nasprotju z duhom občinske avtonomije. Krivica je to, velikanska krivica! (…)

Slovenski narod, 22. avgusta 1910

Hribarjeva nepotrditev in naše stališče.

Danes je deželna vlada obvestila podžupana, dr. Tavčarja, oziroma obč. svet, da cesar ni potrdil izvolitve Ivana Hribarja za župana.

Vlada je torej smatrala za umestno, da izvolitve Ivana Hribarja ljubljanskim županom ni priporočila cesarju v potrditev. Mi tega vladnega čina ne odobravamo, kakor smo že vnaprej opetovano izjavljali – kljub temu, da je Ivan Hribar najodločnejši nasprotnik naših načel in da njegovega županovanja nikakor ne odobravamo. Toda mi stojimo na stališču demokratične avtonomije, ne glede na to, je-li nam trenotno ta avtonomija v korist ali škodo.

To stališče je zavzela tudi že vnaprej S.L.S., ki je, kakor hitro so se oglašali dvomi o županovi potrditvi, po svojem političnem reprezentantu z največjim povdarkom protestirala na najmerodajnejših mestih zoper nepotrditev Ivana Hribarja ljubljanskim županom. (...)

Slovenec, 22. avgusta 1910

Nepotrditev župana Ivana Hribarja.

Dunaj, 23. avgusta. Hribarjeva nepotrditev je tudi tukaj došla popolnoma nepričakovano in je vplivala na politične kroge, kakor bomba. Povsodi po vseh gostilnah in kavarnah danes ne razpravljajo o ničemer drugem, kakor o tem naravnost zagonetnem ukrepu Bienerthove vlade. Naglaša se splošno, da je nepotrditev poslanca Ivana Hribarja za ljubljanskega župana nekaj takšnega, kar se še ni zgodilo v avstrijski zgodovini, zakaj na ta način se ni še v Avstriji nikdar nastopalo proti mestni avtonomiji. (…)

Stvar se je vlekla že dlje časa. Že začetkom meseca junija je dosedanji župan Hribar izvedel na Dunaju, da je deželni predsednik baron Schwarz ministru predlagal, naj se izvolitev ne potrdi, a vlada je odlašala in odlašala in se še skoro dva meseca ni mogla odločiti.

To odlašanje in omahovanje ministrstva opravičuje mnenje, da so morali poseči v to stvar poleg barona Schwarza še drugi vplivi. Sicer prisegajo klerikalci na vse načine, da niso ničesar storili zoper potrditev dosedanjega župana Hribarja in tudi Nemci so se v svojih glasilih izjavili, da niso ničesar storili proti Hribarju, ali verjetno ni ne eno, ne drugo zatrjevanje. Klerikalci in Nemci se hočejo pač salvirati in se delajo nedolžne iz naravnega strahu pred občno nevoljo.(...)

Slovenski narod, 23. avgusta 1910

Županova nepotrditev.

Glede nepotrditve Ivana Hribarja za župana smo včeraj jasno in nedvoumno označili svoje stališče. Vkljub temu pa »Narod« kleveče o »klerikalnih vplivih« z očitnim namenom, da hujska tiste ljudi, ki jih sicer pozivlja, naj ohranijo mirno kri. To dvoumno pisanje liberalnih listov že zdavnej poznamo; na eni strani vpijejo: mir!, na drugi pa: udri ga! Na ta način so zadnji čas nastale vse demonstracije v Ljubljani. Upamo, da se zdaj ta reč ne bo posrečila. (…)

Kakšna sprememba je bila, vsled katere je moral Hribar pasti? Kakšno razmerje je nastopilo med vladnimi možmi in med narodnonapredno stranko? To da so liberalci postali popolni vladinovci in so ves čas, ko se je vršil na Dunaju boj »Slovanske Unije« zoper nemško vlado barona Bienertha, stali na strani vlade in so še nedavno izjavili, da se mora boj zoper vlado za naše vseučiliške zahteve jeseni opustiti! S.L.S. pa je stala in stoji neomajno v najodločnejši opoziciji zoper Slovanom sovražno vlado barona Bienertha. Liberalci naj bodo torej pri sestavljanju svojih oklicev v prihodnje bolj previdni, zakaj v teh časih pač ne gre se tako hudo smešiti.

Slovenec, 23. avgusta 1910