Ko so nas izložili, so nas nato nesli po stopnjicah v spodnje prostore, v kopelj. Tam so me najprvo vprašali, kdo, kaj in odkod da sem, celo bivališče starišev sem moral natančno omeniti. Slekel sem se in vzel potrebne stvari iz obleke ter šel v banjo, kjer so me sestre umile. Ena mi je natresla mila na oči, tako da sem moral mižati, potem je pa šlo s krtačo gori in doli, ne meneč se za to in ono. Ko sem bil zopet čist, so me preoblekle v sveže perilo ter mi dale v roko listek z napisom XI/148, kar pa prvi moment nisem vedel, kaj pomeni. A ko so me potem nesli v 11. sobo na posteljo štv. 148, sem takoj umel. Tako, sedaj pa zopet na postelji. Sestra Lidvina mi je takoj prinesla skodelico mleka in kruha, kar sem bil prav vesel. Ob 9 so me nesli v »Verbandzimmer« (prevezovalnico), kjer mi je dobri zdravnik Dr. Heuser prav lepo rano odvil, toda smrad je udaril po sobi, kajti črno meso je začelo gniti in tako smrdeti, da sem še sam težko prenašal, kaj pa še drugi. Prsti so bili že ločeni od zdravega mesa in tako je zijala grda rana. Bolelo me je, ko mi je sicer z največjo previdnostjo trgal obvezo, ki se je med vožnjo popolnoma prisušila, tako da mi je med tem časom slabo prišlo. Sestra je hitro pritekla z glažkom konjaka, kar mi je malo odleglo. Namazal mi je znova, sestra mi je lepo ovila, nakar so me spravili nazaj v sobo.
Sploh mi je bilo tu sprva precej kratkočasno, lepa soba, boljša postelja, izvrstna hrana, tako da si nisem želel nič boljšega. Ljudje, med katere sem prišel, so bili Nemci iz Rajcha, bili so prav veseli in zabavni.
Dve dopisnici, katere sem dobil na postelji s pravim mojim naslovom, sem takoj razposlal, na katerih sem prosil za nekoliko denarja, katerega sem črez teden dni prejel. Prvo dopisnico, katero sem prejel, je bila od bratranca Toneta, prvo, kar me je razveselilo, je bilo to, da so doma zdravi.
Vsaki dan sedaj ne bodem posebej omenjal, ker sedaj se ni nič posebnega zgodilo, kakoršen je bil en dan, tak je bil drugi. Ob 6. uri smo vstali in se umili, ob 9. je bil vizit, nato so me nesli v obvezovalno sobo, in popoldan ob 5
h
zopet vizit, tako je šlo vedno naprej. Mesec dnij so imeli z mano precej sitnosti, kajti na noge si nisem mogel pomagati popolnoma nič. Najbolj sem imel strah, kadar sem moral iti v »Verbandzimmer«, dasiravno je moj dobri zdravnik delal z največjo pazljivostjo, tako da sem mu prav hvaležen. Če je bilo kaj proč za potrgati, je rekel, nič se ne bojte, če bo šlo rado, bom vzel proč, če ne, bom pa še pustil, da se omehča. Tako sem bil prav zadovoljen, da sem prišel pod oskrbo gosp. Dr. Heuserja. /.../Molil, da bi lažje pretrpel
Kake tri tedne sem imel še vse prste, ki so se pa le še malo držali, ravno toliko, da niso odpadli. Kljub temu da mi je bilo strogo prepovedano prijemati črne prste z roko, sem vseeno poskusil skrivaj, kako se še prsti drže, prijel sem mali prst, a ostal mi je v roki, skrivaj sem ga vrgel v umazano vodo. Ko pride zdravnik, gleda, kje je prst, in mi potem je odrezal še druga dva, kar mi pa ni povzročilo posebnih bolečin. Palec se je še močno držal, zato ga je še pustil. Z žalostjo sem gledal, ko so mi šli prsti proč, ker sem vedel, da se ne povrnejo več. Teden dni nato mi je odrezal še veliki prst, kar me je pa bolelo, da sem vpil, kmalu pa mi je pokazal prst v kleščah, rekoč, je že proč, ni nič hudega, toda pri tem je gledalo kakih 10mm črne kosti iz kože, katere mi ni mogel odstriči. Tako, je rekel zdravnik, sedaj je vse, kar je bilo smrdljivega, proč, le kost bom moral enkrat pozneje odrezati. Kmalu sem rekel, kaj bi bilo, če bi poskusil hoditi, in res sem šel s postelje, mahal sem z rokami po zraku kakor otrok, ki se uči hoditi, no, do okna sem prišel, a kri mi je udarila črez obvezo, vesel sem bil uspeha, kajti vedel sem, da bo vsak dan boljše. In res, teden dni nato sem že hodil, sem in tam celo brez palice, če je bilo solnce, sem šel celo na vrt.
Torej, kakor rečeno, sem lahko hodil in sem prav malokrat rabil posteljo po dnevu. Toda enkrat pa, ko sem bil v »Verbandzimru«, pokliče naš zdravnik operacijskega zdravnika, češ da naj pogleda, če je mogoče že dobro za operirati, teh besed sem se prestrašil. Mislil sem namreč, da bo šla kost ravno tako lahko proč kakor meso, ne da bi bilo treba operacije, na to še niti mislil nisem. Torej, odločila sta me za 21. aprila. Neki Slovenec, ki je bil teden preje operiran, mi je pravil, kako je to hudo in kakšne bolečine so nato, tako da me je res začelo skrbeti. Komaj sem pričakal 21. aprila.
Zjutraj mi je bilo prepovedano, da ne smem nobene stvari zaužiti do enajste ure, ker ob 11
h
je bila operacija napovedana. Ker je pa bilo ta dan bolj nujnih operacij, zato nisem prišel na vrsto. Drugi dan sem bil takoj na vrsti. Sestra mi je noge lepo osnažila, v roko mi je vbrizgala neko tekočino, ter sem se končno ulegel na mizo. Dasi je ravno včeraj eden podlegel na tej mizi radi operacije, vendar me ni nič posebno skrbelo, ker moja operacija ni bila nevarna, vendar ker je vse v Božjih rokah, sem se tudi jaz vdal v voljo Božjo, potem pa naj se zgodi karkoli. Zmolil sem na tiho par molitvic v namen, da bi vse lažje pretrpel. Nato je sestra prinesla tisto krinko, in še predno sem jo hotel kaj obgovoriti, sem jo imel že na obrazu. Začel sem šteti, do petnajst mi je šlo kakor po navadi, a ko sem hotel reči šestnajst, sem potegnil toliko tistega duha v se, da me je hotelo kar zadušiti, in to je bil najhujši moment, kar sem jih imel. Nato je šlo zopet lahko do 63, čutil sem, kako je začelo močno tolči srce, kakor da bi me kdo tolkel s kladivom po prsih, in pri tej številki sem imel še toliko misli zbrane, da sem se spomnil na onega Slovenca, ki mi je dejal, da bo kar naenkrat prišlo, pa ne boš več znal šteti, kaj sem si mislil, da jaz ne bi znal reči 64, pa sem tako zavpil »fürundsehcig«, je baje zdravnik prišel gledat, kaj je. Nato ne vem nič več, kaj se je z menoj godilo, le to vem, da sem se ob ½12 uri zbudil na postelji in sem začudeno gledal okoli sebe.Ne morem vse omeniti, kaj sem nato počenjal, ko sem opazil tistega Slovenca, ki me je strašil, sem ga baje tako oštel, češ, ti si mi pravil, da je to hudo, tepec, tako prijetno mi še nikoli ni bilo kot sedaj, ter sem začel prepevati nemško, slovensko, kar mi je pač prišlo na jezik, menda sem hotel iti tudi plesat, a sta me sestra in strežnik potisnila nazaj. Vprašali so me, če imam kaj bolečin, kar sem jim odgovoril, da jih zaenkrat ne potrebujem. Baje sem jih eno uro tako zabaval, nato sem zaspal. Dve uri sem spal, nakar se zbudim od bolečin, sedaj sem bil pa že pri zdravi pameti, in so me sedaj vprašali, če je tudi sedaj prijetno, tako kot je bilo prej.
S ponosom povedal, da sem s Kranjske
Tako sem bil sedaj zopet privezan na posteljo. Ker sem popolnoma lahko hodil, mi gotovo ni ugajalo zopet ležati. Drugi dan so me zopet nesli v obvezovalno sobo in sem videl nogo, grozno velika luknja je bila, kjer mi je bila odvzeta kost, ko mi je natlačil zopet cunj v luknjo, me je bolelo, da sem vpil od bolečin. Odslej mi je bilo vsak dan bolj dolgočasno. Prišla je pomlad in lepi cvetoči maj, in jaz sem moral tičati vedno za zidovjem. Poleg tega so me pa še znanci vabili, da naj pridem v domačo bolnico v Št. Vid. Gotovo bi šel rad, saj sem že tako zahrepenel po domovini, da nič kaj. Nemci so že pred tednom odšli nazaj na Nemško, nato so prišli samo Madjari in Bošnjaki, in ni bilo več tako prijetno. Pri Nemcih sem se toliko nemščine naučil, da sem jo že za silo tolkel, in tako sem mogel včasih tolmačiti doktorju, ker Bošnjaki niso nič umeli. Seveda sem pri tem pogosto prišel v zadrego, kar pa je pri vsakem, če se hoče naučiti tujega jezika.
Teden po operaciji sem bil zopet na nogah. Dosedaj mi je bila glavna zabava dopisovanje. K sreči so me znanci kaj dobro zalagali s časopisjem, in tudi knjige, katere mi je dobri Sandi poslal, so mi prišle prav. Ko sem toliko ozdravel, da sem na desno nogo mogel obuti črevelj, me je korporal Berndl, katerega imam še danes v prijaznem spominu (pozneje je namreč odšel k marškompaniji, za njim je žaloval vsak v naši bolnici, bil je blaga duša), vprašal, če hočem mogoče z njemu na izprehod, ter je prosil zdravnika za dovoljenje. /.../
Tako mi je bilo odslej dovoljeno iti vsak dan na izprehod, le zdravniku sem moral omeniti. Imeli smo precej ugodnosti, kakor prost vstop h koncertom, v Kino, in tudi prosto vožnjo po elek. železnici, katere sem se prav pridno posluževal.
Enkrat sem se vračal od kino predstave, stopil sem v tramvaj, ki pa je bil poln, kajti ljudje se tega tu bolj poslužujejo kot pri nas v Ljubljani. Stal sem na zadnjem koncu, kjer drugje ni bilo prostora. Vstopi en eleganten gospod, ki me je kot ranjenca vprašal, kje se nahajam, ko mu povem, da na Fran Josipa šoli, me na to vpraša, če sem Linčan, kar sem mu pa s ponosom povedal, da ne, namreč, da sem s Kranjske. Tudi jaz sem bil dlje časa na Kranjskem, mi je odgovoril v precej dobri slovenščini, vprašal sem ga, kako mu kaj dopade, nakar sem brezdvomno pričakoval pohvale, je odgovoril, Kranjci so sicer dobri ljudje, toda kaj radi rabijo – nož. Tako mnenje o nas me je spravilo v zadrego in momentno mu nisem vedel kaj odgovoriti. K sreči je sprevodnik zaklical »Schiller strasse« in tu sem moral izstopiti. V hitrici sem mu odgovoril, da to je bilo enkrat, a da tega sedaj ni več. Segel mi je v roko in obljubil, da me obišče enkrat v bolnici, in sem odšel. Na binkoštne praznike sem napravil mali izlet na neodaljeni »Pöstlingberg«.
Kar je Šmarna gora za Ljubljano ali sv. Gora za Gorico, to je Pöstlingberg za Linc. Kdor se mudi tu, naj ne pozabi iti, kajti šele od tu se ti nudi prekrasen razgled in lego Linca. Do tu prideš lahko peš po umetno napravljeni poti, še bolj udobno pa je, če se popelješ z elek. železnico prav do vrha 517m. Na vrhu je lepa božjepotna Marijina cerkvica z dvema zvonikoma. Par hotelov je tu tako modernih, da ga mu v Lincu ne dobiš enakega. Tudi zanimivo je za ogledati »Turmban« v poslopju starega trdnjavskega stolpa, z lepo panoramo. Kupil sem si še par spominkov, nakar sem prav zadovoljen odšel nazaj proti domu. Ker že omenjam znamenitosti, naj še omenim »Muzeum Carolinum« z najrazličnejšimi stvarmi, vreden, da se ga ogleda. Sploh moram reči, Linc je lepo moderno mesto.
Končam svoje zapiske, ker sem, hvala Bogu in Mariji, tako ozdravel, da me bojo v kratkem poslali na Kader. Med svojim bivanjem med Nemci sem dobil drugačno mnenje o njih, kakor sem mislil, dobri in pošteni so, seveda ne omenjam med temi tiste, ki škodijo naši domovini. Sploh smem reči, da bom odnesel prav dobre spomine na Linz.
* Pojasnila v poševnem tisku v oklepaju so uredniška. Mednaslove je vstavilo uredništvo.
Konec
