Rajko Muršič v knjigi Na trdna tla piše, da ima daleč najdaljšo zgodovino med nevladnimi organizacijami na mladinskem polju pri nas KUD Franceta Prešerna in dodaja: »Znano in priznano samoniklo prizorišče v Ljubljani je morda tipičen primer samopomoči in javnega združevanja, ki ima v Sloveniji zelo dolgo zgodovino.«
Že skoraj stoletje je s krajšimi premori prostor, namenjen kulturi, druženju in skupnosti. Ker je v začetku devetdesetih v požaru zgorel celoten arhiv, je izgubljen znaten del dokumentov, ki so pričali o tej bogati zgodovini. Ta se zdaj naslanja in prenaša bolj ustno kot pisno, s pričevanji akterjev in sosedov. Začetki so bili vaškemu okolju Trnovega primerni. »Moževa družina, ki tukaj živi že od nekdaj, mi je pripovedovala, kako je Pogačnikova sprva igrala na citre, mlada dekleta iz okoliških hiš pa so plesala na skednju,« je pojasnila Ana Jerina, od leta 1946 neposredna soseda KUD in njegova vrstnica, saj prav tako šteje častitljivih 95 let. Pogačnikova je bila zadnja lastnica nepremičnine, ki jo je nekaj let po ustanovitvi zapustila v last in upravljanje društvu.
Dobri sosedi
Gospa Jerina, ki se še vedno rada sprehodi na kavo ali po nakupih v središče mesta, je bila vedno v dobrih odnosih s kudovci. »S sosedi si moraš biti vedno dober. Prej smo hodili sem ob nedeljah na igre, na primer na Janka in Metko, igrali pa so občani sami. Imeli smo tudi novoletne dogodke z vrtičkarskim društvom. V zadnjem času se spomnim predvsem Roze in njegovih predstav. Društvo je pripravilo tudi sprejem za nas, sosede, ko so ga na novo odprli,« se spominja. Pravi, da dobro sobivajo, zmoti jo samo kdaj popoldne, ko imajo pred Trnfestom vajo in »tako na glas bobnajo, da se s prijateljicami niti ne slišimo«. Težave, ki so se pojavile, so sproti rešili, na primer zaparkirane pločnike in dovoze ter pomanjkanje stranišč. Dokaz dobrega sodelovanja je tudi podatek, da društvo opremo in oder od Trnfesta čez leto skladišči pri njej v zapuščenem gospodarskem poslopju.
Stavba KUD ima pestro zgodovino. Ob ustanovitvi društva je tam stal hlev, ki so ga domačini porušili in na njegovem mestu zgradili dvorano, na dvorišču pa si uredili prostor za balinanje in vrtno koncertno uto. Začetne udarniške gradbene posege naj bi po pripovedovanju Želka Pelicona, vodjo skupnih servisov in tajnika KUD Franceta Prešerna od leta 1987, nadzoroval sam Jože Plečnik, sosed društva, ki je bilo takrat ob začetkih »bolj orlovsko naravnano«. V šestdesetih so zaradi ceste, ki vodi do šole in vrtca, uro in igrišče podrli, v sedemdesetih so dozidali avlo pred dvorano, ob koncu naslednjega desetletja so podrli staro kmečko hišo, ki je zajedala cesto, in leta 1990 postavili objekt z današnjim točilnim pultom, galerijo in delovnimi prostori. Takrat so posodobili tudi staro poslopje in ga opremili s centralno kurjavo in novimi električnimi vodi. Vse te posege je društvo kot lastnik prostorov financiralo samo in ob pomoči številnih ustvarjalcev, podpornikov in sokrajanov.
Nov zagon
V osemdesetih je KUD skoraj zamrl in takrat je na sceno stopila nova, mlada energija, ki je vzela vajeti v svoje roke. Prostore za svoje delovanje in ustvarjanje sta iskala Gledališče Ane Monro, ki je izgubilo svoje mesto v kapelici na Kersnikovi 4, in lokalna mladina, ki je iskala predvsem rokerski klub za svoje glasbene potrebe. Skupini sta združili moči in z drugimi somišljeniki pridružili dvesto novih članov, ki so zmagali na volitvah v organe društva. Takrat so postavili nov vsebinski in organizacijski koncept, ki velja še danes, in začeli s praktično vsakodnevnim delovanjem, ki je predstavljalo presek številnih umetniških področij in kulturnih dogodkov. Pod eno streho združujejo lutkovni in gledališki program za otroke in odrasle, koncerte različnih glasbenih zvrsti, razstave, predavanja, literarne večere, seminarje, okrogle mize in delavnice ter razne performanse. Kot poligon za igralske in humoristične sposobnosti se je razvila Impro liga, ki velja za eno najbolj aktivnih improvizacijskih gledališč daleč naokrog, projekt Ljudmila pa že vrsto let skrbi za informacijsko tehnološko podporo in razvoj na nevladnem področju.
»Na področju avtonomne produkcije na več frontah hkrati je KUD Franceta Prešerna Trnovo z Galerijo ŠKUC in klubom B-51 zapolnjeval veliko praznino, ki je takrat zevala v Ljubljani, kjer mladi niso imeli kam, razen v nekaj znamenitih gostiln in kavarn, od koder so jih tako ali tako vztrajno metali na cesto,« piše Muršič. Skupina je nato tudi aktivno podpirala in sodelovala pri zavzetju Metelkove in kot valilnica kadrov s kulturnimi delavci in ustvarjalci še danes zalaga številne ustanove. Za nekatere je KUD postal življenjsko poslanstvo, kot na primer za Željka Pelicona – Peca, ki je leta 1987 ponudil nekajmesečno pomoč v administraciji, na Karunovi 14 pa ostaja še danes.
Negotova prihodnost
A kot vsako prizorišče je tudi KUD doživljal vzpone (devetdeseta) in padce. Eden najhujših se dogaja prav v zadnjih letih, ko je na kocki celo obstoj ustanove v takšni obliki, kot smo jo poznali. Last nad nepremičnino in stavbo, ki je bila prej prednost, je sčasoma postala breme, saj so stroški vzdrževanja in obratovanja, plač, skupnih servisov in ohranjanja kakovosti programa postali previsoki. Dolgovi se gibljejo že okrog 600 tisoč evrov, hkrati se je v zadnjih letih drastično zmanjšalo še financiranje iz javnih sredstev. Tudi konkurenca je mnogo večja.
Rešitev ekipa ob pomoči veteranov in pod vodstvom novega predsednika Tomislava Vrečarja, tudi dolgoletnega ustvarjalca, vidi v ponovni vzpostavitvi efektivne samopomoči v sodelovanju z uporabniki, podporniki, ustvarjalci in zagovorniki. Zbirajo se donacije in predlogi za nove načine pridobivanja sredstev ter vrnitev nekdanje solidarnosti, udarništva in novih, mladih zagnanih obrazov, ki bi povrnili zagon in nadgradili dozdajšnje znanje. Išče se tudi kupec stavbe, ki je ocenjena na 893 tisoč evrov, a je pogoj društva, da se ohrani kulturna dejavnost in program, ki bi se v tem primeru lahko financiral brez zadolževanja. To se je za zdaj v letu dni pokazalo za nerealno, medtem ko se na izid potekajoče mobilizacije, ki je z organizacijo letošnjega Trnfesta in brezplačnimi nastopi vseh ustvarjalcev pokazala prve rezultate, še čaka. Kar je gotovo, je, da bi več generacij ljudi zelo različnih profilov in interesov tak prostor kljub vsemu pogrešalo.
