Ideja, da je to oblikovalo zgodovino, je nekoliko ponesrečena. Če že niso popolnoma izginili iz spomina, jih pa takoj za vogalom čaka pozaba. Le kdo se še spomni Renata Curcia, Dedana Kimathija ali Omarja Abdela Rahmana? Še veličastnega Hadžija Abdula Kadirja je pojedla tema, Rajko Pirnat pa se je zadnjič v Odmevih na Televiziji Slovenija v pogovoru o arestantski usodi predsednika demokratske stranke vedel, kot da še nikoli ni slišal za Bobbyja Sandsa. Tako končajo veliki sodni primeri proti oblikovalcem zgodovine. Tudi profesorji prava ne vedo zanje. Al Šabab so se lahko igrali v Somaliji, kolikor so hoteli. Nihče jih ni prepričljivo ustavil, dokler niso resno ogrozili ladijskega prometa med Šanghajem in Rotterdamom ter uničujoče posegli v ekonomske interese evropske, kitajske in ameriške trgovine. Iz paradržavne vojske so se ponovno skrčili na vlogo minorne teroristične skupine.
Vraga, Abu Bakr Al Bagdadi oblikuje našo sodobno zgodovino. To smo že dostikrat videli. Skupina pogumnih ljudi prijaše iz puščave z golimi sabljami in z verskimi zastavami v rokah osvaja velika ozemlja. Nič jih ne more ustaviti, dokler imajo proti sebi izmučene vojske, ki so šle skozi niz porazov, slabo izurjene kolaborante in civiliste. Takoj ko se soočijo s prvo organizirano vojaško formacijo, se sesujejo in zbežijo. Njihovo državo poje pesek. Kninski Srbi to dobro razumejo. Dokler so z jugoslovansko vojsko za hrbtom osvajali vasi in mesta, kjer razen prometne policije ni bilo nobenega organiziranega odpora, so bili junaški in zmagoviti. Ko so se soočili s prvo vojaško izurjeno brigado generala Gotovine, so pobegnili in civilno prebivalstvo prepustili njihovi žalostni usodi. Potem so tarnali, da so bili goloroke žrtve. Veličastni kalifat v Siriji in Iraku se bo prav tako hitro razblinil, kot je nastal. Abu Bakr bo končal tako kot ambiciozni slovenski tranzicijski politiki in vzdihoval, kakšna žrtev je. Tudi veliko pametnejši Sadam Husein, ki je vodil stabilno državo, je v soočenju s silami zgodovine končal na vešalih. Moktada Al Sadr, ki so mu ga Američani predali in ga je obesil, je hitro tudi sam končal na periferiji lokalne bagdadske pripovedi.
Veliko zgodovino delajo v pisarnah korporacij, ki potrebujejo ozemlja za infrastrukturo izkoriščanja surovin, in urejenih političnih pisarnah, ki jim zagotavljajo državno podporo za realizacijo poslovnih strategij. Tam nasprotnikom ne režejo glav, ampak na kose režejo ves planet. Ko jim stvari niso všeč in hočejo nov red, prečrtajo cele države. Neuspešni poslovneži in propadli politiki delajo samo zmedo in prej ali slej končajo v zaporu. Še posebno, če imajo ambicije biti hkrati oboje. Našo zgodovino sta oblikovala dva uspešna poslovneža, ki sta obogatela z infrastrukturo. George Bush in Osama bin Laden. Prvi je bil naftni mogotec iz družine naftnih mogotcev, ki je šel v politiko skrbet za ekonomske interese svojih partnerjev. Drugi je bil gradbeni gigant, ki je zgradil polovico infrastrukture Perzijskega zaliva in dolgo edino avtocesto med Kartumom in Port Sudanom. Ne eden ne drugi danes nimata posebnega ugleda, ker svet, ki sta ga ustvarila, ni simpatičen. Ampak to tudi ni bil njun namen. Hotela sta učinkovit svet za poslovno elito.
Bin Laden je bil finančni genij. V 11. september je vložil 19 letalskih kart, dva hitra tečaja pilotiranja letal, nekaj olfa nožev, hotelske sobe in transportne stroške. Vsega skupaj ni porabil več kot 300.000 dolarjev. S tem denarjem sta bili uničeni dve državi, ubitih več kot milijon ljudi, nekaj milijonov v begunstvu, po trinajstih letih pa sta Amerika in Evropa še vedno v vojni v popolnoma sesutem Bližnjem vzhodu. Temu se reče, da znaš biti terorist. Bush je bil politični genij, ki je prvi dan po bin Ladnovi naložbi v New York rekel, da »je bil napaden ves svet«, in je ves svet spravil vojno. Z napadom na Irak je zapravil več kot tri tisoč milijard dolarjev državnega denarja, ki so ga večino spravili v žepe njegovi poslovni partnerji. In še danes na veliko služijo z vojno. To je uspešen poslovni politik. Z dediščino obeh se še vedno varčno ukvarjamo mi, ker smo živeli nad svojimi zmožnostmi.
Ta film ima veliko nadaljevanj. Prva ameriška letala v akciji proti Abu Bakru Al Bagdadiju so poletela z letalonosilke George H. W. Bush, ki je dobila ime po očetu našega Busha in organizatorju prve zalivske vojne iz leta 1991.
Vsej propagandi navkljub svetovna zgodovina temelji na kontinuiteti.
