Včasih ob takem predahu pogosteje pregledam ponudnike dnevnoinformativnih novic: časopis, televizijo in internet. Včasih, ne, skoraj vedno, sem ob tem zgrožen. Kompleksnost, brezizhodnost občečloveške situacije me bega, morda celo žalosti. Ob dnevnih novicah o vojnah in izbruhih revščine in bolezni v »tretjem svetu«, sprenevedanju »drugega sveta« ter namenih in igri »prvega sveta« se vprašam o smiselnosti svojega početja. Svojo energijo in talent namreč izkoriščam za pridelavo vina, ki je za preživetje dokaj nepotrebna dobrina.
Kulturna, tehnološka, estetska, energetska raven, ki jo poskušam ob svojem početju doseči in prenesti v svoj pridelek oziroma izdelek, zvodeni ob vsakdanjih, osnovnih problemih zajetnega dela človeštva iz večine televizijskih prenosov. Ampak vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj. In Frančišek pravi, da je greh zavreči svoj talent in da je sanje treba živeti. Biti vinogradnik vinar je pravzaprav moja evropsko-slovenska družbena vloga – od vina lahko ob dejstvu, da dobro delam, najuspešneje plačujem davke.
In včasih na tuji obali pade debata, kako bi v Sloveniji in Evropi lahko bilo bolje. A sivoglavi raziskovalec na isti dopustniški obali že vrsto let išče veter za perfektno srfanje. Pravi, da ga bo do penzije ujel, v tem vidi svoje poslanstvo. Okoljska državna birokratinja srednjih let pravi, da se je v življenju in zakonih precej izgubila, da je popolnoma sama in da jo zunaj urada in uradnih korespondenc nihče ne razume. Zato trenira za maraton.
Saj res, ob njunih problemih so moji povsem nepomembni, jaz svoje sanje živim. Celo problemi preostalega sveta se zdijo majhni. In da bi jih ob tem poprosil še za asistenco gospodarstvu, človek nima srca, niti včasih.