Medtem ko je mnogim investitorjem v Ljubljani uspelo postaviti vsaj temelje in prve stene, se je drugim zataknilo že kmalu za tem, ko so zabrneli gradbeni stroji. Šumi, Emonika, Bežigrajski dvor, Belle vie Tivoli, Kozolec II, Kolizej. To je le nekaj veličastnih projektov, od katerih je veličastno ostalo le ime. O tem priča že en sam pogled za gradbene ograje, ki v mestu od javnega ločujejo nezanemarljivo število kvadratnih metrov večnih gradbišč, na katerih bi se lahko v času neaktivnosti vseeno veliko dogajalo.

Po primer, da je tudi na teh nesrečnih lokacijah lahko drugače, ni treba daleč. Na vogalu Resljeve in Masarykove ceste je na delu občinskega zemljišča namesto Energoplanovega projekta v mirujoči gradbeni jami nastal skupnostni vrt Onkraj gradbišča. Člani KUD Obrat so bili leta 2010 dovolj vztrajni, da so pridobili dovoljenje za uporabo najprej za dva tedna, na omenjenem mestu pa jih je mogoče najti še danes, saj gradnje še ni na vidiku. Vrtičkarska skupnost, ki je sčasoma narasla na približno sto ljubiteljev vrtnarjenja, se je v tem obdobju dobro samoorganizirala, tako da upravljanje teče gladko in Mestna občina Ljubljana jim vsako leto podaljša pogodbo o brezplačni uporabi zemljišča.

S prvim ljubljanskim primerom začasne rabe degradiranih zemljišč v trajnostne namene se občinarji radi tudi pohvalijo, čeprav po štirih sezonah ostaja povsem osamljen. Večnih gradbišč je na drugi strani vedno več. »Če bomo prejeli kakšno tovrstno pobudo ali vlogo, jo bomo obravnavali, s tem pa mora soglašati tudi lastnik zemljišča,« so nam z občine odgovorili že pred časom, danes pa dodajajo, da na njihov naslov prihajajo le vprašanja, ali je posamezno zemljišče v občinski lasti. Konkretnih pobud za začasno rabo gradbišč ni, sami pa se držijo argumenta, da ne morejo ukrepati na zasebnih zemljiščih in da bi morala biti takšna raba najprej zakonsko priznana.

Bežigrajski dvor zgodba o neuspehu

Poglejmo pobliže enega izmed mnogih primerov, kjer se je v dolgem prehodnem obdobju gradbena jama le pošteno zarasla – Bežigrajski dvor. Ta še zlasti bode v oči, ker je lastnik zemljišča država, ki pa je, zanimivo, leta 2010 pomislila na začasno rabo. Takratno ministrstvo za javno upravo je pri fakulteti za arhitekturo naročilo študijo, kako revitalizirati območje, na katerem so predvideli objekt za potrebe državne uprave. Umakniti so želeli ograje in zemljišče začasno zapolniti s pešpotmi, montažnim plesiščem, kotalkališčem, baliniščem, plezalno steno, otroškimi igrali in podobnim, odgovarjajo na ministrstvu za pravosodje. In kaj je šlo narobe? Najprej so vložili pobudo za gradnjo po fazah, hkrati pa zaprosili, da bi jim v začasnem parku dovolili postaviti omenjene objekte. Pobudo je občina sprejela, vendar je ob tem postavila pogoj, da se mora to rešiti z občinskim prostorskim načrtom (OPPN).

Do slednjega nikoli ni prišlo. »Ker je za sprejem takšnega dokumenta potrebnih vsaj 18 mesecev in bi bilo treba v izvedbo OPPN vložiti kar nekaj sredstev ter predvsem, ker se je predmetna lokacija pokazala kot ena možnih za gradnjo nove sodne stavbe, je takratno ministrstvo za pravosodje in javno upravo maja 2012 uradno odstopilo od podane pobude,« so pojasnili na pravosodnem ministrstvu. Tako se z začasnimi rešitvami ne ukvarjajo več, medtem ko o novi sodni palači ni ne duha ne sluha, terminski plan je popolna neznanka, območje pa že tako dolgo varuje visoka ograja, da se zdi, kot da prostor za njo sploh ne obstaja več.

Preproste in elegantne rešitve

Ali res ne bi mogla država oziroma občina v tem in podobnih primerih narediti kaj več za aktiviranje zapuščenih območij? Vodja ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon vidi rešitev v tem, da bi gradbene površine, kjer so propadli projekti, preprosto zasuli z zemljo, površino zravnali in posuli s senenim drobirjem, najnaravnejšo mešanico posušenega cvetja, plodov in listov travniških rastlin, ki se nabere na dnu sena. Tako bi imeli tudi sredi mesta cvetoče travnike, ki bi jih bilo treba pokositi le enkrat na leto. Sami so ta postopek izvedli leta 2005 v gradbeni jami za novi rastlinjak, za katerega na koncu niso dobili denarja.

Država in občina bi se lahko bolj fleksibilno odzvali na sicer tradicionalne postopke urejanja prostora, meni tudi Darja Matjašec, docentka na oddelku za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti. Na nacionalni ravni bi bilo mogoče omejiti čas trajanja neaktivnih zemljišč, vsekakor pa bi to lahko po njenem mnenju naredila ljubljanska mestna občina. »Zelo elegantna rešitev je sprejem odloka, na podlagi katerega bi morali investitorji neaktivna gradbišča po določenem času na lastne stroške zasuti z zemljo in jih predati v javno začasno rabo do ponovne aktivacije gradbišča.« Če bi ustvarili takšne pogoje, je prepričana, da bi lažje prihajalo do izvedb začasnih ureditev, saj bi bile pobude od spodaj navzgor, kot pri začasni rabi Onkraj gradbišča, uresničene z manj ovirami.

Začeti na občinski ali nacionalni ravni?

A medtem ko Matjaščeva vidi problem v tem, da občine še vedno ne upajo zavzeti radikalnejših stališč, ko gre za javni interes, temveč podlegajo interesom k profitu nagnjenih zasebnikov, podžupan Janez Koželj poudarja, da občina pač za zdaj nima pooblastil za ukrepanje na tujih zemljiščih in delovanje proti volji lastnikov. Prav slednja je po njegovem zelo problematična. »Žal naša družba še ni dovolj zrela za inovativne rešitve in alternativne poglede, četudi bi bili tako v javno kot v zasebno korist. Pri nas je še preveč vnaprejšnjega nezaupanja do začasnih ureditev oziroma prehodne rabe.« Na občini poznajo različne zamisli študentov in študentk arhitekture o možnih začasnih ureditvah gradbenih jam in kot navaja Koželj, občina poskuša nanje opozoriti lastnike zemljišč, ki čakajo na gradnjo. Vendar neuspešno.

»Čakamo, da se bo reševanja prehodne rabe oziroma začasnih ureditev na zapuščenih zemljiščih spontano lotila urbana gverila, kar se običajno dogaja v mestih, ki se ne znajo učinkovito odzivati na razvojne probleme, dokler jih ne začnejo samoiniciativno razreševati,« je še odkrit Koželj, ki pričakuje več posluha tudi od tistih, ki izdajajo dovoljenja za takšne ureditve. Kot je pred časom poudaril na posvetu v okviru projekta Ljubljana 2020, bi se namreč preporod mesta lahko zgodil, če bi določen uradnik podpisal dokument, ki bi dopuščal lažjo začasno rabo zemljišč. Na nacionalni ravni.