Slovenske nastope lahko ocenimo kot dobre. Predvsem z vidika osmih finalnih uvrstitev, v katerih smo presegli napovedi pred prvenstvom, poleg tega pa se lahko pohvalimo še z dvema polfinaloma in državnim rekordom. To je dokaz, da slovenska atletika drži stik z višjim razredom evropske atletike. Žal nam ni uspel drugi del, saj se nam je kolajna izmaknila. Bolj sem vesel lepega ekipnega uspeha, kot če bi dosegli eno kolajno, zadaj pa ne bi imeli nič.
V zadnjem času ste vsaj navzven videti malce naveličani atletike. Videz vara?Od leta 2010 na glas opozarjam, da je slovenska atletska stroka podhranjena. Stroko imenujem proizvodnja, ki bi jo bilo treba kadrovsko okrepiti. Tedaj se je na eni izmed sej izvršilnega odbora sprejelo sklep, da se bo to tudi storilo, takoj ko bo mogoče. Od tedaj je minilo precej časa, a so sklepi do danes ostali neuresničeni. Vedno imam pred seboj celostni pregled delovanja Atletske zveze Slovenije, ki mora delovati v dveh krakih, torej strokovnem in poslovnem. Sam se držim izključno strokovnega dela. Zagovarjam tezo, da je atletika zelo širok pojem, saj pod njo sodijo rekreativne prireditve, gorski teki in vse drugo. Težišče vsega je stadionska atletika in v nadaljevanju doseganje kvalitetnih rezultatov na tem nivoju. Zveza je ustanovljena zato, da skrbimo za razvoj atletov kot posameznikov in uspehov na ekipnih tekmovanjih.
Se obeta okrepitev proizvodnje?Končno lahko rečem, da se. Dejstvo je, da se bom po devetih letih vodenja slovenske atletske stroke umaknil z operativnega dela. Do olimpijskih iger v Riu de Janeiru bom ostal v sistemu, a bo od pogovorov odvisno, v kakšni vlogi in na kakšen način. Smo sredi olimpijskega ciklusa. Po dveh letih od zadnjih iger v Londonu bomo naredili obračun, po katerem bomo ugotovili, v katero smer se moramo nagibati do naslednjega velikega cilja.
In kam naj bi se krmilo nagibalo?Gotovo se bo obrnilo k mladim atletom, saj imamo nekaj zelo obetavnih upov. Ne bi operiral z imeni, da komu ne bi zrasla krila ali da ne bi koga pozabil omeniti, a seznam, kot ga lahko vidite in sem si ga izpisal pri pripravi na pogovor z vami, je kar dolg. Naša glavna skrb bo, da upe kontinuirano podpiramo že do Ria in seveda tudi v kasnejših letih.
Kaj se obeta starejšim atletom?Želim si, da bi bil prehod osredotočenosti na mlade mehak, da se starejši atleti ne bi počutili ogrožene. Kot vem, ima večina željo tekmovati do olimpijskih iger v Riu. Nikomur ne bo nič podarjeno. Sledili bomo trendom Mednarodne atletske organizacije in Mednarodnega olimpijskega komiteja, po katerih bo treba norme za nastop na velikem tekmovanju potrjevati vsako sezono. Do zdaj so veljale nekatere norme, stare dve leti. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je to obdobje predolgo.
Torej tako številčne slovenske reprezentance, kot je tekmovala v Zürichu in je štela 15 članov, ne bo več? Kristina in Jan Žumer denimo, ki letos nista potrdila norme in sta v Zürichu vseeno nastopila, v prihodnosti ne bosta?Morda ste izpustili še koga. Če jemljete nastopa Kristine in Jana na način, kot ste ga opisali, gotovo nista sodila na evropsko prvenstvo. Jaz pa pravim, da sta Kristina in Jan vsaj 15 let uspešno zastopala slovensko atletiko. Na individualni in reprezentančni ravni. Pošteno je, da sta sodelovala na prvenstvu, saj sta izpolnila kriterije Evropske atletske zveze, na katere smo se ozirali na atletski zvezi. Kot sem vam pojasnil že prej, bodo pravila nastopanja na velikih tekmovanjih odslej precej zaostrena, zato takšnih primerov v prihodnosti ne bo več.
Atletska zveza ima izdelan pravilnik nagrajevanja, po katerem lahko uspešni slovenski atleti zaslužijo lep kupček denarja. Ali ga boste spremenili, da bo šlo več sredstev na račune mladih atletov?Mislim, da bodo potrebne določene spremembe razdelitve sredstev. Nekaj kritik smo doživeli, češ da atletom predolgo časa omogočamo prejemanje finančnih sredstev. Skušali bomo izboljšati obstoječi pravilnik, v katerem naj bi mladim atletom omogočili, da se priključijo najboljšim v Evropi in svetu.
Veste, kdo bo kot profesionalec vstopil na strokovno mesto v prostore AZS v Letališko ulico v Ljubljani?Vse je pripravljeno, a nas zdaj po evropskem prvenstvu znotraj zveze čaka še nekaj uskladitev. Ne bi bilo pošteno, da bi kdo kaj izvedel prek medijev, kot se je v preteklosti zgodilo večkrat. Lahko vam pa povem, da gre za nekdaj aktivne atlete, ki so v svojih karierah marsikaj dosegli, ki atletiko poznajo in jo nosijo v srcu. Tisti, ki bo prevzel operativni del stroke, bo z zaposlitvijo dobil projekt. Moral bo imeti interes, da bo premaknil stvari.
Torej bo v strokovnem delu atletike delovalo več novih imen, ne le eden?Na zvezo bo profesionalno prišel en človek. Si bo pa sam izbral podrastje.
V devetih letih, kolikor ste preživeli na čelu slovenske stroke, ste doživeli zlata leta slovenske atletike...Doživel sem veliko lepih, prekrasnih trenutkov. Ko je osvajal kolajne Primož Kozmus, ko so bili na vseh ravneh uspešni mladi atleti. A tudi težkih. Najtežji so venomer bili tedaj, ko reprezentanca ni bila uspešna na ekipnem evropskem prvenstvu. Ogromno truda in energije sem vlagal, da bi bili uspešni na tej ravni, saj se delo panoge najbolj odraža na reprezentanci kot celoti. Kot enega svojih največjih neuspehov si štejem, da mi ni uspelo pred štirimi leti nekdanjega vodstva zveze prepričati, da bi se po strokovni plati kadrovsko okrepili. Prednost je dobil drugi krak zveze.
Večino vašega delovanja na mestu vodje slovenske atletske stroke je bil predsednik zveze Peter Kukovica, zadnji dve leti je to Gregor Benčina. Kako doživljate spremembe?Z nobenim od njiju nisem imel težav. Oba predsednika sta hitro ugotovila, da sem iskren sogovornik, da v svojo funkcijo vlagam veliko energije ter da z mano ni težko delati. Do njiju nisem imel posebnih zadržkov, saj moja funkcija ni bila nikoli profesionalna. Če bi bil uslužbenec, bi bilo drugače.
Trenutni letni proračun AZS je manjši kot milijon evrov. Je to znesek, ki zagotavlja dobro delo?Atletska zveza bi potrebovala finančno injekcijo. V atletiko bi bilo treba vlagati več sredstev. Moja filozofija je, da so atletika, plavanje in gimnastika globalni športi. Tista država, ki nima razvitih omenjenih treh športnih panog, ni športna velesila.
Pa Slovenija je športna velesila?Slovenija je med primerljivimi državami velesila. Ne moremo pa se primerjati z Nemčijo in drugimi velikimi državami. Za zdaj smo v dobri kondiciji. Bojim pa se prihodnosti. Odkrito povedano, ne vidim luči na koncu predora, če se finance ne bodo uredile.
Bi slovenska atletika potrebovala na čelu nekoga, ki bi bil pripravljen v lepši jutri vložiti kakšen evro? Kot je to denimo v Sloveniji v preteklosti storil Joc Pečečnik.Zakaj pa ne, takšnih imen se ne bi branila nobena športna panoga. Po mojem mnenju bi prej omenjeni globalni športi morali dobiti več državnega denarja. To bi bilo mogoče storiti na način z višjim izhodiščem treh globalnih športov pri razporeditvi javnih financ. Pri razporejanju javnih sredstev bi bilo treba narediti red. Ne moremo si privoščiti, da športniki, ki začnejo trenirati po končani osnovni šoli, imajo za seboj uspešno mladinsko kariero, po končani srednji šoli, ko začnejo razmišljati o svoji prihodnosti, pa se nehajo ukvarjati s športom, ker v njem ne vidijo perspektive. Če se takšni primeri ukvarjajo z ekipnimi športi ali katerim drugim posamičnim, kakršen je denimo kolesarstvo, lahko vidijo svojo priložnost, da se prebijejo v profesionalne ekipe. Teh pa v treh globalnih individualnih športih, v katerih so uspehi v svetu najbolj cenjeni, ni.
Financiranje športa z vidika javnih financ poznate zelo dobro, saj ste navsezadnje podpredsednik sveta Fundacije za šport.To je že res. Kljub temu imam lahko svoje mnenje, stvari ne morem spreminjati. Poglejte denimo izvedbeni načrt športa v prihodnjih desetih letih. Na papirju je lepo zapisano in lepo stoji. A kdo bo vse skupaj realiziral? Realizacija načrtov namreč stane precej denarja. Za zidanje palač potrebujete cement. Tega pa je treba kupiti. Če bi država več vlagala v šport, bi s stališča atletike kakovost gotovo zrasla, posledično pa bi bilo lažje pridobiti sponzorska sredstva. Vse je povezano drugo z drugim.
